Melita Forstnerič Hajnšek
Na ogled so Pogledi, fotografski opus Stojana Kerblerja v Pokrajinskem muzeju Ptuj - Ormož, v Miheličevi galeriji, v razstavišču TALUM v Kidričevem je na ogled razstava Ljudje s poudarkom na Kerblerjevi tovarniški fotografiji. V Galeriji mesta Ptuj pa Fokus kot hommage Stojanu Kerblerju. Razstavljajo slikarji in fotografi z območja nekdanje Jugoslavije.
Dobila sva se pri njem doma v bloku na Potrčevi. Tistem, ki ga je gradila za svoje zaposlene njegova Tovarna glinice in aluminija. Mojster je svoje stanovanje spremenil v fotografski atelje s temnico in galerijo pa tudi fundusom. Greva skozi razstavljene slike in fotografije manjših formatov v predsobi, za vsako je kaka zgodba, kak človeški, ustvarjalni stik. Res je privilegij družiti se z njim, občudovati njegove natančnost, zmernost, discipliniranost, talent za dokumentiranje umetniških sopotnikov pa tudi prednikov. Že tri leta je vdovec, žena Milka je bila knjižničarka v Knjižnici Ivana Potrča, leta 1966 sta se jima rodili dvojčici.
Včeraj pred 80 leti ste se rodili na Ptujski Gori oziroma uradno v Mariboru.
"Moj uradni rojstni kraj je sicer res Maribor, ne Ptujska Gora. Mama je rodila v bolnišnici, na Ptuju je še ni bilo. Maribor v tistem času nič ni vplival name, zato raje uporabljam Ptujsko Goro za kraj svoje mladosti. Najbolj je vplivala v zgodnjih letih name."
Kako pa je vaša mama Ljubljančanka prišla učit na Ptujsko Goro?
"Takrat so bili učitelji večinoma moški. Redke so bile učiteljice. Njen oče je bil železničar, mama ni bila v Marijini družbi. Prvo službo je dobila v Kočevskem rogu. Gozdarji so jo sicer naučili, kako se naj brani medvedov, a ko je srečala prvega, je od tam odšla. Potem je šla učit v Trst, kjer pa so leta 1919 napodili slovenske učitelje. In tega leta je prišla na Ptujsko Goro. Bila je štiri leta mlajša od očeta, ki je bil eno leto starejši od Tita. To letnico smo pač vsi poznali. Ata je končal moško učiteljišče v Mariboru. Nikoli ni bil vojak, ker so učitelje preveč potrebovali. To večkrat pripovedujem današnjim učiteljem. Danes učitelji niso nič več cenjeni. Oče je najprej učil v Juršincih, potem v Majšperku, 1923. je prišel za nadučitelja na Ptujsko Goro, 1927. pa bi mama dobila službo v Celju. Ata ji je predlagal poroko in sta oba ostala na Gori. Mama je slikala. Hecajo se, da je to imela po meni. Po očetovi smrti je ogromno risala, prerisovala je umetniške reprodukcije ali fotografije."
Haloškim otrokom v razredu, ki so imeli težave z branjem, je menda vse narisala?
"Stene so bile kot table, takrat ni bilo še nobenih učil. Spomnim se teh prvih razredov, imeli smo še računala. Mama je otroke hranila, jih oblačila, navajala na higieno. Danica Purg, ki je tudi iz teh krajev, iz Stogovcev, večkrat piše o tem, kako je moja mama pomagala malim Haložanom."
Vaš prvi brat je umrl za davico, potem se je rodila sestra 1935. in nazadnje vi. Mama je bila že kar v letih?
"Po bratu Branku, ki je umrl zgodaj, in sestri Majdi je mama hotela imeti sina. Rodila me je pri 43 letih."
Raziskovalec slovenske fotografije
Vaše poznavanje slovenske fotografske zgodovine je unikatno. Kaj vse ste odkrili v slovenskem prostoru - Franca Kraševca, z Božidarjem Jakcem ste se ukvarjali ...
“Delal sem prve pregledne razstave slovenske zgodovinske fotografije. Umetnostni zgodovinarji so me pogosto napadali, ker sem jim hodil v zelje. A druge možnosti pač ni bilo. Na začetku sem zbiral dokumentacijo, ker sem se tako učil. Potem pa sem imel toliko gradiva, da sem leta 1994 to predal Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani. Bilo je skoraj dve toni in pol gradiva. Takrat se je že začelo raziskovati na umetnostni zgodovini in delati diplome tudi iz fotografije. V bistvu sem stregel tudi profesionalnim ustanovam s tem svojim delom.
Ni umetnika v Sloveniji, ki bi imel tako dokumentacijo, kot jo imam jaz. Sistematičnost in občutek za dokumentacijo sta pri meni resnično močna. Nisem rad hodil v kino, le dokumentarce sem gledal. Tak sem.”
Vse skrivnosti življenja
Stanka Gačnik, ptujska kustosinja, je ob razstavi v Miheličevi galeriji, ki je ta čas na ogled, zapisala:
“Kerbler ima prav poseben in samosvoj občutek za ljudi. Približa se jim spoštljivo, nemoteče, zaupljivo in ljudje ga sprejmejo in se mu predajo. Njihove zgodbe pripoveduje naprej s širokokotno fotografijo in pred nas postavi že minuli skupni svet, ki nas ne pusti ravnodušnih. Mojster nas ne nagovarja z besedami, ampak s svojim subtilnim občutkom za človeka in pogledom skozi objektiv prek pogledov svojih portretirancev, v katerih so skrite vse skrivnosti življenja, ki jih besede nikoli ne dosežejo.”
Vedno sem se sam odločal, kdaj in kaj grem slikat
Kar sem videl na Ptuju in drugod
“Začelo se je pred leti, kdaj natančno, ne morem rekonstruirati, morebiti se mi zdi ta podatek manj pomemben tudi zato, ker si v primeru fotografskih pošiljk nisem delal nobenih beležk, ali pa zato, ker sem preko pisanja literature izostril čut za soprisotnost vsega, kar se mi je zgodilo in se je v trenutku pisanja pulzično pojavljalo in sestavljalo prej v skrajno svojevoljni časovnosti kot pa v vzročnih zaporedjih. Zagotovo sem vsaj že desetletje vsakega decembra prejemal po eno Stojanovo fotografijo kot novoletno voščilnico, čeprav so te fotografije obstajale zame neodvisno od leta, ko sem jih prejel, kot delčki celote, ki je zdaj in tukaj.”
Besedilo Aleša Štegra iz najnovejše knjige Kar sem videl na Ptuju in drugod, ki je izšla pri založbi Pivec in sta njena soustvarjalca s Stojanom Kerblerjem.
