Stranka tisočerih možnosti

Tri desetletja v slovenski politiki. Veteranska stranka. Pomembna stranka. Leta 1993 jo je prevzel Janez Janša, takrat še z velikim osamosvojiteljskim kapitalom, in 26 let kasneje je na njenem čelu še vedno isti človek. Že podatek, da je kdo več kot dve desetletji in pol v isti funkciji, za demokratično higieno ni dober znak, ne nazadnje nas je to naučila že zgodovina, tudi tista iz "mraka socializma". Maršalski status predsednika je najbrž eden pomembnejših razlogov, zakaj je SDS danes stranka, ki je nihče na levici, sredini in tudi desnici ne želi v svoji družbi - tudi ko zmaga na volitvah. V 30 letih le en poln mandat na čelu vlade, ena enoletna epizoda, in če prištejemo še tistih nekaj mesecev Bajukove vlade, je izplen za takšno stranko pravzaprav boren. Povedali vam sicer bodo, da se že leta in leta borijo s stoterimi lovkami komunistične hobotnice, ki se je prilepila na državo, in kot nam razlagajo, tudi dedno prenesla na potomce nekdanjih socialističnih pomembnežev. A razlogov za večino strateških napak ne gre iskati samo v globoki državi - ki nekje v sivih poljih zagotovo obstaja in ni samo ena in ki jih ne poganja ideologija, ampak denarni apetiti in učinkovit sistem vrtečih se vrat - temveč tudi za SDS velja star slovenski pregovor, da je treba najprej pomesti pred svojim pragom.
SDS ima nedvomno velik problem s slovenskim volilnim telesom, ki je le do neke mere zmožno reciklirati in tolerirati njeno politiko. Ki danes žal ne vsebuje nič več tistega, kar razumemo pod evropske vrednote. Namesto odpiranja prostorov in širjenja v center, ki (ji) ga skoraj pred vsakim volilnim ciklom odpre tradicionalno nesposobna levosredinska politika - denimo po razpadu LDS pa fiasku SD, propadu PS in zlomu SMC - je SDS zgolj zoževala svoj manevrski prostor. Danes razen najzvestejših volivcev in tistih, ki so kupili zgodbe o hudi ogroženosti Slovenije zaradi begunskih pošasti, nihče drug ne da svojega volilnega glasu. Še več, SDS je na zadnjih volitvah zmagala, pa postala največja opozicijska stranka ob manjšinski vladi, katere predsednik po le nekaj mesecih uživa nesporne simpatije javnosti. SDS je pobrala populistično politiko strank iz sosednjih držav, kot sta Madžarska in Hrvaška, a se je že večkrat izkazalo, da prenašanje receptov v Slovenijo ne deluje. Nikoli ni delovalo ali pa je delovalo skrajno omejeno. Če k temu dodamo še drsenje v skrajni populizem, ki zastruplja ozračje v državi, pa poskuse, da bi zgodovino - tudi s falzifikati - napisali na novo, in poskuse rehabilitacije medvojne kolaboracije in na tone sovraštva in nestrpnosti, ki jih bruhajo strankarska trobila, se postavlja resno vprašanje: ali SDS res ni do oblasti? Ali res tako slabo poznajo volilno telo? Ali v stranki primanjkuje resnih (volilnih) strategov? Ali pa resnično verjamejo, da jim bo takšna politika nekoč prinesla hudo prepričljivo zmago? Statistika, dejstva in izkušnje kažejo, da ne.