Svetovni dan poezije

V četrtek, 21. marca, je bil svetovni dan poezije. Pesniki, stari in novi, so tega dne ponekod v zameno za prebrano pesem dobili brezplačno kavo. Kava je imela vrednost Nobelove nagrade, zlasti če si je lahko pesnica/pesnik pred tem privoščil tudi kaj za pod zob.


Kje je ključ, ki je bil v predalu?
Moji predniki so ga vzeli z veliko ljubezni
in ga predali potomcem, da ga shranijo v predal
naš ključ iz Španije, iz Španije
naš ključ iz Španije, iz Španije
sanje o Španiji, sanje o Španiji ...
"La yave de Espanya"
(Flory Jagoda /Flora Kabiljo, Sarajevo, 1996)
(prev. S. S.)


Jaz sem vrtnar in cvet obenem.
Nisem osamljen v zaporu sveta.
Na oknu večnosti se je moj dih, moja toplota ustalila.
Vzorec se je izrisal, neprepoznan zanamcem.
(Osip Mandelstam, 1909; prev. S. S.)


Obe pesmi sta bili v celoti in v izvirniku prebrani na univerzi Harvard, na žalni slovestnosti za Svetlano Boym, profesorico primerjalne književnosti, umetnosti in arhitekture, pisateljico in likovno umetnico. Svetovno slavo je požela s svojimi knjigami o sovjetskem vsakdanu in nostalgiji. V 56. letu starosti je umrla zaradi raka. Oktobra 2006 sva preživeli nekaj čudovitih dni v Ljubljani v času festivala Mesto žensk, skupaj z Dubravko Ugrešić. S Svetlano sem se srečala že pred tem, v Torontu, Parizu in Beogradu. Tema njene doktorske teze na Harvardu je bila smrt, kot o njej pišejo moderni pesniki. Eno njenih najbolj vznemirljivih besedil je opis njene emigracije iz ZSSR - večmesečno bivanje v zaprtem centru na Dunaju, prihod v ZDA, izmišljanje identitete, da bi pritegnila pozornost profesorjev na raznih univerzah, zanikanje rusko-judovskega porekla, najrazličnejše službe … Za svoje slovo je izbrala pesmico, ki jo pojejo izključno v bosanskem ladinu (sefardščini), o nemogočem, o nekem predniku, ki je konec 15. stoletja zapustil svoj dom v Španiji, ter o sanjah o domu v Španiji v komaj osvobojenem Sarajevu: le turško cesarstvo je sprejelo Jude, ki so jih izgnali iz Španije (tedaj združene Kastilje in Aragona) - tiste, ki jih niso pobili. Ti so svojo različico španščine, svoj jezik, prinesli tudi v Sarajevo. Drugih nekaj verzov je napisal Osip Mandelstam, ruski pesnik judovskega porekla, ki so ga ubili med Stalinovimi čistkami. Ta pesem se ne poje, to je pesnikov zapis o smislu in trajanju njegove poezije, tako je Svetlana Boym razmišljala tudi o sebi in svojem delu.
Izgon, migracija, potovanje, preživetje, vera v poezijo in glasbo: to niso prve stvari, o katerih bo razmišljal pesnik v nastajanju, medtem ko pije kavo in piše na obrežju Drave, Mure ali Ljubljanice, Blejskega ali Bohinjskega jezera, da morja niti ne omenjam. Največ pesnikov bo upesnilo nekaj o ljubezni, naravi, vzdušju, minevanju časa - izgon, migracije in preživetje bodo na dnu seznama priljubljenih tem tudi na svetovni dan poezije. Neznatno število pesnikov bo pisalo v nekem drugem jeziku. Večina jih bo, vsaj dokler pijejo kavo, verjela v poezijo in glasbo. Toda tisti trenutek, ko bodo v roke vzeli pisalo, bodo vsi začeli pisati v drugem jeziku, v jeziku poezije, ki se ga da tako lepo prevajati v glasbo. Telo, ki piše, piše o vsem, kar morda ni - o ljubezni, erotiki, svobodi, je namreč osamljeno, edino, družabno, sočutno in kruto kot smrt, pokorava se travni bilki, vendar ne tudi vesolju, moli k mečici njenega ušesa in se prepira z vsemi bogovi in z enim bogom. Je res lahko vsakdo pesnik? Ta biser iz komunistične propagande ima morda trohico smisla - zakaj bi ga sicer zadržali kot mali obred v kapitalizmu …