Ko govorimo o transspolnem moškem, pomeni, da mu je bil ob rojstvu pripisan ženski spol. Pri transspolnih osebah se spol, ki je osebi pripisan ob rojstvu, ne ujema s spolno identiteto, ki jo oseba čuti in s katero se identificira. Doživlja neujemanje med lastno spolno identiteto in tisto, ki ji jo je pripisala družba. Transspolna oseba ni "ne moški ne ženska", ni "pol-pol", ni "tretji spol" ali "ne eno ne drugo".
Ediju je bilo po prihodu na študij v Ljubljano jasno, da čuti neskladje med tem, kar dejansko čuti, kako izgleda in kako želi izgledati. Spopadal se je tudi s tem, kako ga sprejema družba. "Kar nekaj let sem se boril z depresijo, anksioznostjo in imel panične napade. Ko sem se povezal s temi besedami, sem spoznal, da je bilo veliko stisk povezanih z nezadovoljstvom s samim seboj. Prej tega nisem razumel," pove danes. Najprej je postal prostovoljec v Društvu informacijski center Legebitra (civilnodružbena organizacija LGBT+), kjer je spoznal veliko oseb iz LGBT+ skupnosti. Vključil se je v njihov program za svetovanje in samopomoč, kamor hodi še danes, čeprav ponosno pove, da vedno redkeje. "Ko se oseba odloči, da potrebuje psihosocialno podporo, najprej določimo datum za prvo srečanje. Po uvodnih razgovorih ugotovimo, ali je oseba primerna za vključitev v program, nato pa začnemo z rednimi tedenskimi srečanji. Odvisno sicer od potreb vsakega posameznika_ce," pojasni proces vključitve v svetovanje Blažka Plahutnik Baloh, svetovalka v Društvu Legebitra.
"Tega ne počnem za svoj ego, temveč zato, ker želim drugim dati to, česar sam nisem dobil in slišal. To je pomembnejše od vaških čenč."
"Problem je že to, da obstajamo, da nudimo podporo, problem so naša prepričanja, da se borimo za enake pravice vseh in podobno."
Podatki
Lani je zavod TransAkcija izvedel raziskavo, v kateri je sodelovalo 113 transspolnih oseb iz Slovenije, kar je največji vzorec sodelujočih pri tovrstni raziskavi do sedaj. Rezultati kažejo, da so osebe najpogosteje, v 58 odstotkih, popolnoma razkrite v LGBT+ skupnosti in v 55 odstotkih partnerki_ju oziroma partnerjem_kam. Bistveno manj, to je 14 odstotkov transspolnih oseb se razkrije skrbniku oziroma skrbnikoma, v 13 odstotkih pa učiteljem. Stopnja razkritosti je še vedno najbolj razpršena v družinskem okolju. Raziskava kaže, da se več transspolnih oseb razkrije mamam kot očetom, tretjina jih očetom ni razkritih. Kar 45 odstotkov pa se ne razkrije širšemu sorodstvu.
Ravno to je rešilna bilka
Na vprašanje, kaj bi se zgodilo, če ne bi prišel v Ljubljano, Edi odgovori, da zares ne ve. Po izkušnjah Blažke Plahutnik Baloh se osebe iz manjših krajev razkrijejo kasneje. Običajno se takoj, ko se da, preselijo v Ljubljano ali tujino. Kar 65 odstotkov sodelujočih v zgoraj omenjeni raziskavi prihaja iz Osrednjeslovenske regije, drugi so razporejeni po celotni državi. Najmanj je tistih, ki živijo v Pomurski, Koroški, Zasavski in Posavski regiji ter Jugovzhodni Sloveniji. Obe organizaciji se ob tem zavedata, da so manjša mesta in kraji prav tako pomembni, zato se trudita biti dejavni tudi izven prestolnice. "Bili smo v Hrastniku, Kranju, velikokrat v Kopru in Mariboru, letos se odpravljamo v Velenje," našteje Linn Julian Koletnik, ki pobudo lokalne iniciative vidi kot ključno, saj potrebuje zavod v drugem kraju ali mestu prostor, kjer se lahko predstavi.
"Problem je že to, da obstajamo"
"Vstopiti v šolsko okolje je nekaj najtežjega. To pa je problematično, saj sta šola in družina primarni okolji, kjer pridobimo vrednote in široko paleto znanj," pomembnost sodelovanja z izobraževalnimi ustanovami pojasnjuje Koletnik. Želijo si tudi, da bi o transspolnosti izobraževali starše že v starševskih šolah, a smo od tega še daleč, doda naš sogovornik. "Veliko je informacij, ki govorijo o tem, da smo transspolne osebe bolne, da je nekaj narobe z nami, tudi mediji pišejo, da smo 'friki', da se upiramo zakonom narave ... Če ti kot mlad, zmeden človek, dobiš takšno informacijo, je to ena ogromna stiska," dodaja Edi.
