Dejstvo, da predsednik države na družbenih medijih objavi svojo fotografijo z negovano frizuro, ki se uspešno upira panonski košavi, kar pripiše uporabi trivremenskega laka, dejansko označuje tri stopnje bizarne realnosti, v kateri živimo. Prva stopnja je, da z gotovostjo vemo, da tu ne gre za duhovitost, igranje s pomeni ali kaj drugega, kar bi nakazovalo, da tvorec informacije, njegovi sledilci in drugi jasno razlikujejo meje realnega in meje domišljije v dobrem pomenu te besede. Drugače povedano, tu ne prepoznamo nobene distance, zgolj neduhovito površnost. Navdušeni so lahko samo oboževalci trivremenskega laka: to je tisti del prebivalstva, ki pristaja na to, da se med popolnoma izmišljenim "črnim tednom" (razširjeni "črni petek"), ko se nakupuje do nezavesti, obnaša, kot mu narekujejo. Ta populacija primerja videz svojega bivališča, praznične mize, kuhinje, stranišča, otrok, hišnih ljubljenčkov in avtomobilov s tistimi v reklamah, ki odrejajo, kako naj bi bilo vse to videti. Naporno delo! In nagrada je, kar je popolnoma logično, da predsednik države uporablja enak lak za lase kot oni. Če ga ne, ga bodo takoj kupili ... Druga stopnja bizarne realnosti je, da je celo premier prijetno presenečen, ko predsednik države pokaže interes tudi za državne probleme. Tretja stopnja, ki je za kolektivno stanje duha najbolj nevarna, je ta, da trivremenski lak lahko poškoduje vid, našo zmožnost, da vidimo ekscese in se na njih odzovemo z vso težo vsaj treh stoletij racionalizma, razobličevanja praznoverja in opiranja na znanstvene dokaze, logiko in nenehno kritičnost s preverjanjem. To nasledstvo, tako se vsaj zdi, kaže svoje prednosti pred "ekransko šolo", pri čemer niti najmanj ne omejuje tehnologije, je pa še vedno neizbežna osnova mišljenja.
Bizarnost in okrnjen vid - stilska figura za odsotnost osnovnega znanja in kriterijev - sta vedno bolj nevarna kombinacija. Tako nova zvezda desnice, sodnik Zvjezdan Radonjić, med še enim zagovorom "grobega stila" v Delu izreče nekaj povsem nepredstavljivega: "Problematični politik, vendar vrhunski pravnik dr. Vojislav Šešelj ..." Obsojeni vojni zločinec je "problematični politik"? "Vrhunski pravnik" je nekdo, ki je magistriral iz obrambe ter doktoriral iz militarizma in fašizma in čigar celotno poznejše pisanje je navadna četniška verbalna diareja? Človek, ki je nedvomno moril v Vukovarju in vzhodni Bosni, "čistil" Hrvate iz Vojvodine, čigar plačanci so pretepali ljudi po Beogradu, ki se je z avtom zaletel v protestnike in pred skupščino mahal s pištolo? In to je za sodnika primer svobode govora? Ko je bil Šešelj disident in je sedel v zaporu, sem prav jaz pisala peticije za to, da bi ga spustili na prostost: zato imam vso pravico, da z vso državljansko zgroženostjo zahtevam, naj iz javne službe odpustijo sodnika, ki povzdiguje vojnega zločinca in ga navaja kot zgled. Hkrati ta sodnik ne ve, kako se v angleščini izgovori in napiše "vladar sveta" (Trump), ter navede - world rooler (sic?): iz te podrobnosti je razvidna vsa globina problema kombiniranega neznanja, primitivnosti, neumnosti, ki se hoče umestiti v javni govor.
Druga stopnja bizarne realnosti je, da je celo premier prijetno presenečen, ko predsednik države pokaže interes tudi za državne probleme
Pahor nima pravice do trivremenskega laka in do konca mandata nima dovolj časa, da karkoli popravi, tudi če bi hotel