Petra Vidali
Medsočje" zlahka zdrsne v uho in zveni logično, ampak ni logično. Kaj je Medsočje in kje je, če je?
"Medsočje je tisti vmesni prostor, ki ga dobiš, ko eno cepiš na dvoje. Medsočje najprej cepi Soča, potem politika, nazadnje, in tukaj se roman začne, še umor. Sicer pa sem bil neskončno vesel nad eno izmed recenzij romana, v kateri je recenzent zapisal, da je ob branju romana začel mrzlično iskati po zemljevidu Soške doline, kje, za vraga, je Medsočje. Pa vendar je kraj, ki ne obstaja, sestavljen iz dejanskih zidakov drugih krajev, na primer tisto lepo slikovito sestavljanko pročelij hiš, ki se dvigajo nad Sočo, je posodil Kanal, Doblar je podaril hidroelektrarno, Salonit Anhovo tovarno, igralnico pa Staro selo pri Kobaridu. Skratka, kolaž različnih elementov iz teh krajev sestavlja idejo Medsočja, ki je sam nekakšen idealen kraj Soške doline. Na podoben način sem sestavljal tudi prebivalce, ki niso literarizacije konkretnih posameznikov, temveč so, ravno obratno, nekateri ljudje posodili zdaj kakšen obrazni detajl, zdaj kakšen stavek ali način rekanja, zdaj kakšno karakterno potezo mojim literarnim lutkam."
Mirt Komel je filozof in pisatelj, in to "v eni osebi". Polovico tedna preživi v Ljubljani, kjer predava filozofijo na Fakulteti za družbene vede, v drugi polovici pa se umakne v rodno Novo Gorico in se posveča literarnemu ustvarjanju, čeprav muze tega urnika vedno nočejo razumeti. O fenomenih, ki ga zanimajo, najprej napiše filozofsko ali sociološko delo, potem pa še leposlovno. Najprej je napisal Poskus nekega dotika, potem pa Pianistov dotik in bil zanj nominiran za kresnika. Najprej je napisal Twin Peaks in postmodernizem, letos pa roman Medsočje. Ko ga vprašam, ali si želi, da bi ga posneli, reče, da so ga že. David Lynch ga je, seveda.
Spajdašil sem se z dvema dejanskima kriminalističnima preiskovalcema in dobro videl, zakaj hodijo policaji v parih naokoli
Enkrat, ko v dušo zasadiš dvom, ga ni moč izvleči tako, kot iz telesa izvlečeš zasajen nož. In to ne velja le za bralce, temveč tudi zame
"Zavijem okoli drevesa in se soočim s prizorom, ob katerem mi zledeni kri v žilah in nad katerim se za trenutek odpre nebo tako, da močan snop sončne svetlobe osvetli prizorišče in zamrzne dogajanje: dekle – golo, umazano, premočeno, negibno –, položeno v praznino drevesne vrzeli, z rokami, razpetimi na dvoje poganjkov razklanega debla, prav kakor da bi bila pribiti Jezus na križu ali razgaljena Andromeda v nevidnih verigah.”
