Neke noči sem začutila, da moram svojo zaskrbljenost z nekom deliti, a nisem se mogla obrniti na brata, družino ali prijatelje. Vsi so bili pretreseni in zaskrbljeni, tako kot sem zdaj jaz, želeli so ostali mirni, a so jih preplavljala popolnoma enaka čustva kot mene – in zakaj bi jim vse še oteževala. Bilo je torej sredi noči. Moj oče pa po drugi strani ni imel pojma, kaj preživljamo, zato se mi je zdelo popolnoma naravno, da mu vse to razložim.
"Hej, očka, pri nas je takšna zmešnjava, pandemija nekega novega virusa – a ni noro le v Ukrajini, kjer je vedno tako, ampak prav povsod po svetu."
Svojemu očetu sem razložila vse o neverjetnih stvareh, na katere smo se res zelo hitro navadili. V Ukrajini in večini drugih držav se je vse zaprlo. Italija je najbolj prizadeta, vsak dan umre več sto ljudi – in v teh dneh poslušam več italijanske pop glasbe, ker me vedno spravi v dobro voljo. In morda bodo te dobre vibracije, ki jih pošiljam Italiji, komu pomagale. Podzemna železnica v Kijevu ne obratuje (običajno se z njo pelje okrog 1,3 milijona potnikov dnevno, kar je skoraj polovica vseh Kijevčanov). Javni prevoz je zdaj omejen na 18 posebnih avtobusnih linij in namenjen samo ljudem, ki so zaposleni v pomembnih storitvenih dejavnostih. Če nimaš posebne prepustnice, te policist na avtobusu ne spusti naprej. Vse trgovine in gostilne v Kijevu so zaprli, le živilske trgovine in lekarne so te dni odprte. Prejšnji dan sem prehodila osem kilometrov, ne da bi se dotaknila česarkoli, razen kljuke vhodnih vrat in stikala v dvigalu, moj izgovor, da sem se odpravila ven, pa je bil moj namišljeni notranji pes, ki ga je bilo treba sprehoditi.
"Mama je zdaj doma na varnem z mačkami. Da, zdaj so tri mačke."
Toliko tega še nismo poznali okrog leta 2007 – in moj oče o tem ne ve prav ničesar. Vse pa se zdaj ne vrti le okrog virusa – in klepet z očkom o naših življenjih je odlično odvračanje pozornosti. Zdaj se vse dogaja online. Moj mož dela doma in ima s sodelavci zoom zabave. Najina 14-letna hčerka ima med karanteno ves pouk preko spleta (a, kot sem napisala očetu, še vedno kdaj predolgo spi in je enkrat zjutraj celo zaspala, tako da sem morala poklicati njeno prijazno učiteljico in ji po telefonu razložila, da za to nisem kriva jaz – sem nočna ptica in zjutraj res ne funkcioniram dobro). Pred kratkim pa sem bila celo na vodenem ogledu okolice Kijeva, kar je kar s svojega balkona v živo na instagramu predvajal moj prijatelj.
Zdaj smo doma že enajst dni – zaradi hladnega vremena mi je lažje pozabiti, da moj notranji pes potrebuje sprehode, zadnji obisk živilske trgovine pa se je končal celo z manjšim napadom panike. Znorela bom, vem. Pogrešam in si želim vse in vsakogar. A sem hkrati doma tudi srečna: na spletu je brezplačno na voljo toliko knjig.
"Lahko verjameš, očka: cela knjižnica na telefonu. Po spletu si naročamo hrano in pripeljejo jo fantje na kolesih – in včasih celo z električnimi skuterji. Si predstavljaš, očka: električni skuterji."
