Ukrajinski filmar: Kot bi živel na vulkanu, ki lahko vsak trenutek izbruhne

Žiga Brdnik
03.08.2019 06:32

Roman Bondarčuk je v filmskem in političnem svetu nase doslej opozoril predvsem z dvema dokumentarnima filmoma: Euromaidan: Rough Cut in Ukrajinskima šerifoma.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Arhiv Festivala Crossing Europe

Euromaidan: Rough Cut je nastal v sodelovanju desetih režiserjev in govori o znamenitih protestih na kijevskem osrednjem trgu, dokumentarec Ukrajinska šerifa pa govori o začetku in vplivu vojne z Rusijo na lokalno prebivalstvo v Ukrajini. S filmom Vulkan se je prvič podal v vode igranega, celovečernega filma, a je skozi črni humor in odlično fotografijo absurdno situacijo v svoji domovini zajel tako realistično in prepričljivo, da bi ga težko ločili od njegovega dosedanjega dokumentarnega dela. Film se je doslej uspešno predstavil na številnih mednarodnih festivalih, z njegovim avtorjem pa smo se pogovarjali v Linzu, na festivalu Crossing Europe.
Vulkan se dogaja na jugu Ukrajine v regiji Herson, od koder tudi sami prihajate. Je regija dejansko takšna surrealna, magična, anarhična pustinja, kot jo prikažete v filmu?
"Bojim se, da je v filmu prikazana bolj poetično, v resničnem življenju je še težavneje. Ena od motivacij za film je bil ženin stric. Nemudoma po tem, ko sem ga spoznal, mi je predlagal, da začneva izkopavati kosti nemških vojakov in jih prodajava nazaj Nemcem, ker je vedel, da jih nekaj poznam. Bil sem šokiran in si mislil, kako nor in ciničen tip mora biti, da bi prodajal človeške kosti. A ko sem nekaj časa preživel z njim, sem ugotovil, da je bil nekoč vodja kolhoza, velike kolektivne ribogojnice v nekdanji Sovjetski zvezi. Ko se je sistem sesul, je postal ničla in se trudil znova zaživeti ter postati nekdo. Edini vir informacij, ki ga je imel, je bila televizija. In kot veste, se lahko na televiziji naučimo samo slabih stvari, tako kot je ob gledanju dobil idejo s kostmi. V nekem trenutku sem njega in njegove prijatelje začel spremljati s kamero, njihovi dialogi in življenja pa so bili potem inspiracija za scenarij. Hitro sem spoznal, da v regiji ni veliko možnosti za preživetje, saj je vse zelo skorumpirano. Dejansko obstajajo, recimo jim kmetje, ki imajo v lasti veliko zemlje, na njej pa ljudje delajo v skoraj suženjskih razmerah, kot je prikazano v filmu. Obstajajo tudi poluradne tržnice, kjer turistom prodajajo lažno vodko in vinjak. Vse je sumljivo in nekoliko divje, ker je regija tudi dokaj odročna in je uradnih oseb ter nadzora bolj malo."

Iz filma Vulkan
Arhiv Festivala Crossing Europe
Arhiv Festivala Crossing Europe
Arhiv Festivala Crossing Europe
Arhiv Festivala Crossing Europe
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta