Družina Suljović iz mesteca Tutina ni mogla priti do bolnišnice. V nekaj dneh so doma umrli oče, mama in hči. Zdravstvene pomoči niso dobili, saj je ni bilo. Lokalni epidemiolog je lahko le potrdil, da se virusne okužbe eksplozivno širijo. Potem so objavili dokumente o nujnih naročilih nepredušno zaprtih krst iz cinka za bolnišnice v Novem Pazarju. In o desetinah mrtvih. Novi Pazar, slikovito mesto s prepletenostjo pravoslavne in islamske kulture ter srednjeveških trdnjav, cerkve svetih apostolov Petra in Pavla in samostana Sopoćani, naj bi bil postal novo virusno žarišče. Zadnji junijski dan sta se tja napotila predsednica srbske vlade Ana Brnabić in minister za zdravstvo Zlatibor Lončar. Pokazati bi morala, da imajo bolnišnice povsem dovolj potrebne opreme, in povedati, da so sporočila o veliko umrlih zgolj govorice.
A obisk se je začel slabo. Zdravniki in medicinske sestre, ki naj bi gosta slavnostno pričakali, so jima ob prihodu obrnili hrbte. Preostali opazovalci so jima žvižgali in vpili ne prav prijazne stvari. Predsednik Srbije Aleksandar Vučić ni mogel biti zadovoljen. Odločil se je, da bo ponovno nastopil sam. Do 1. julija 2020 je veljalo, da njegovi nastopi, obljube, najave in ocene lahko umirijo še tako zapletene in napete razmere v državi. Predsednik je nastop začel z oceno, da so trditve o primanjkovanju zdravstvene opreme v Srbiji tako nesmiselne, da se mu jih ne zdi potrebno komentirati. In da ni popolnoma ničesar, kar bi bolnišnice v Novem Pazarju potrebovale, pa tega še nimajo. Takoj zatem pa je nepričakovano potrdil vest, da je Beograd največje žarišče virusa v Srbiji, da mora počakati še dan ali dva, nato bo uvedel najstrožje oblike omejitve gibanja. Dva dni kasneje je nove omejitve napovedal. Med njimi tudi, da bodo morali študentje in študentke, ki študirajo na beograjskih fakultetah, izprazniti svoje sobe v študentskem naselju. Prav tisti večer se je zgodilo vse, česar ob svojem nastopu ni mogel upoštevati. Predvsem ker mu je uspelo prepričljivo zmagati na parlamentarnih volitvah, osvojiti praktično absolutno oblast, potopiti opozicijo in prevzeti popoln nadzor. Zato upora njegovim odločitvam ni mogel pričakovati. Študentje so 3. julija zvečer odšli iz svojih sob in začeli proteste. Oblastem so poslali ultimat, ali naj takoj prekličejo sklep o izselitvi stanovalcev študentskih domov ali pa se bodo naslednji dan protesti nadaljevali pred vrati vlade. Srbija je seveda navajena na mitinge in proteste, saj so svojevrsten del oblikovanja političnih odločitev. Stranke na oblasti z njimi izražajo podporo političnim liderjem, opozicija pa uporablja proteste kot odmevno orodje izražanja protirežimske volje. In prav od tega, kdo proteste organizira, je odvisna tudi njihova javna označba. Če jih organizira oblast ali vladajoča stranka, potem pomenijo izraz najbolj čiste volje ljudstva in so najbolj pošten demokratičen odziv ljudi, če jih organizira opozicija, pa so označeni kot poizkusi huliganskega rušenja oblasti. Toda študentski protesti imajo, vsaj tisti iz 9. marca 1991, poseben pomen. Takrat, bila je sobota, so se na beograjskem Trgu republike začeli protesti opozicijskih strank. Zbralo se je veliko ljudi in kljub spopadom s policijo in izstreljenimi solzilnimi bombami je bilo videti, da se bodo protesti končali razmeroma mirno.
Opozicije v parlamentu nima, jo je pa dobil na protestih. Mora jo poslušati. In odločitve tudi opuščati, hitro, kakor jih sprejema. A niti to očitno ni več dovolj
Obiščite spletno stran brez oglasov.
