V pravem trenutku

Hvala, hvala. Prvič smo v Mariboru, prvi put, hvala! Kako je 'zezno' folk. Genialno! Nadgenialno, neškodljivo prcanje. Na račun tebe, sebe in vseh. To je to. Odkimaval, rukal, bezljal je z glavo. Eni so ploskali, drugi so se čudili, tretji so samo čakali. Da bo spet pripalilo. Da bo on spet naskočil zvočnik pod streho in s kitaro razparal čas. Da bo basistka predano izdolbla želodce in zraven še novi štikl. Da bo bobnarka zlasala ritem, zdrmala opremo in povrhu še prostor. Kakšen faking koncert.
Seveda ni bil to prvi koncert Repetitorja v Mariboru. Peti? So se stiskali že v Stolpu 3. Pa v Gustafu. Pa na Minoritih. Pa na Lentu. Zdaj so pa prišli v MC Pekarno. V že precej prenovljeni emsi, kamor so vrnili vse, kar je ta nekoč imel. In bi lahko imel, če bi imel. No, to. Tudi decembra. Veseli december, čisto malo drugače. Kako drugače? Malo pred mano, tam pri vratih, kjer so koncerti najbolj nagužvani, je tip iz gužve prešvican po le par minutah prišel do punce in ji dal svoja očala in kapo. "Na, primi mi!" Ni bil ziher, če bi mu ostalo oboje na glavi. Ker te odpihne. Pa so bili na odru samo trije. Samo trije. Spet. Boris. Milena. Ana-Marija. Repetitor.

Stara šola

Z Borisom sva se za intervju dogovarjala vnaprej, si kucala po viberju, pripravljen je bil arzenal vprašanj. "Pa človek, kaj nisi prišel kar čez oder?" mi je rekel dva dni po koncertu. Nisem. Nepremično, vkopan v emsijeve zlizane ploščice, sem ga gledal, kako je po koncertu imel nabasano gužvo. V vrsti so stali z vinilkami, cedeji, majicami, kartami. Da bi vse to podpisal. Greh bi ga bilo zvleči stran. Stara šola? Če je to stara šola, je Boris Vlastelica hišnik, Repetitor pa glasbena vzgoja, tehnika, samoupravljanje s temelji socializma, obramba in zaščita. Sami si ven poberite.

Mladost in jeza

Nekaj ta band ima. Mogoče se vidi že v tem, da selfijev praktično po špilu ni bilo. Že zato, ker nikoli, v nobenem trenutku, niti slučajno ne rečeš, hej, kako je Milena Milutinović, ki je za bobni videti kot filmska zvezda iz šestdesetih, noro energična bobnarka. Ne gre za spol. Res ne. Milena ruži. Repetitor ni finta frontman plus dve bejbi. Čeprav je Ana-Marija Cupin, ki ni imela pojma o basu, ko je rekla, da bi igrala v bandu, skodrano vitalna, ampak ravno prav pri miru in hkrati migetajoča na pripovednem basu, da je Boris Vlastelica, fant ravno dovolj mastnih, a še tu in tam opranih las, videti kot sošolec, ki je na odru nesporna rock zvezda (in ne obratno).
To je Repetitor. Band, ki ima štiri vrstice teksta v uvodnem komadu večera Biću bolji. Štiri vrstice in zdravo. V štorastem prevodu: tokrat bom boljši/zdaj začnem znova/tokrat se ne bojim/zdaj začnem znova. In to je to. Bi se dalo tudi po naše? Najbrž bi. Če bi v publiki bilo več mularije, ki bi videla, kaj naredi silna želja po igranju kot sporočanju. Tako pa so bili liki tipa Darko Kulaš in njegov komentar po videu iz špila, ki mi ga je posredoval Ramiz Derlić: "Za rock'n'roll sta potrebni jeza in mladost. Mi starci lahko samo opazujemo in uživamo."

Dobrodošli na ocean

"Odlično sam video/dobrodošli na okean/dovoljno je dubok/da potopi tvoj san." Repetitor je globok ocean, marianski jarek, postapokaliptični krater kreativnega izbruha. Band, ki je izdal tri plošče v desetih diskografskih letih. Sve što vidim je prvi put (2008) ima trinajst komadov, Dobrodošli na okean (2012) jih ima devet kot tudi še aktualni Gde češ? (2016). Zračunajte si sami: v emsiju so odigrali osemnajst komadov. A čeprav je to precej homogeni, celoviti rock, te prilepi ravno to, kako so si komadi ravno zaradi svoje celovitosti različni, ampak ves čas delujejo v neprekinjeni dozi špila, ki te premami, premakne, prelevi.