Trčenje dveh svetov, finančnega in socialnega, je bilo skrbno načrtovano. In tudi bolj kot ne pričakovano. Slovencem vendar že zdrava pamet pravi, naj si v časih, ko delo je in plače rastejo, pomagajo predvsem sami. Državo naj kličejo na pomoč v krizi. Te pa ta hip ni, četudi se nanjo venomer pripravljamo, da bomo imeli dovolj rezerv, če bi se pri sosedih gospodarski stroj še ohlajal. Poleg tega smo od redkobesednega novega finančnega ministra že nekajkrat slišali, da bo vlekel finančno nevtralne poteze. Ko bodo nekaj dali, bodo vsaj toliko drugje vzeli. Da bo državi ostalo enako.
A to nevtralnost bi še požrli. Naša državna poraba pač ne dosega povprečne v državah EU. Zato sploh ne bi bilo odveč, če bi ne le vlada, ampak hkrati z njo še veliko glav premislilo, kaj od slovenske države pričakujemo in česa nismo pripravljeni niti kupiti niti plačati. Nesreča v nesreči je v tokratnem poskusu zniževanja socialnih pravic bila, da smo za tiho podaljšanje Zujfa izvedeli, ko vlada sploh še ni povedala, kaj nam bo prinesel njen rebalans proračuna 2019. Tudi o njenih namenih v plačnih pogajanjih z javnimi uslužbenci vemo za zdaj le, da pogajanja trajajo. Ure in ure. Pa ja ne bodo cehe za višje povprečnine občinam in dvig plač uslužbencem zaračunali pomoči potrebnim? Za poskusi varčevanja milijonov evrov vendar stojijo finančno ministrstvo in drugi, ki iščejo načine, s katerimi bi že pred rebalansom proračuna preprečili stampedo izdatkov ob izdihu še zadnjih zujfovskih varčevalnih ukrepov.
In prav to je ujezilo - resda šele potem, ko je imel osnutek predloga sprememb zakona o izvrševanju proračuna v letih 2018 in 2019 že vsaj teden dni dolgo brado - vsaj tri koalicijske stranke. Poskočile so, ker bi finančniki na oltar javnih financ položili tudi nekaj deset milijonov evrov iz žepov ranljivih in socialno šibkih članov naše ožje družine.
Kako iskreno Desus, SAB in SMC skrbi tokratno slabljenje socialne države, bodo dokazali sami. Morda pa bodo že danes na koalicijskem vrhu finančno ministrstvo prepričali, da si porodnice ne zaslužijo nižjega nadomestila. Da naj dobijo otroški dodatek prav vsi, da študentje potrebujejo kvečjemu višje državne štipendije, velike družine pa tako kot do zdaj dodatek. Morda tudi nad socialnimi transferji posameznikov in gospodinjstev ne bo več visela grožnja neusklajevanja in sredi pogajanj uslužbencem ne bodo za vsak primer, če se ne bi pogodili s sindikati, vzeli šestkrat po deset milijonov evrov za redno delovno uspešnost in povečan obseg dela.
Se vam je ob prebiranju protestov zaradi nameravanega zniževanja socialnih pravic zdelo, da sta denar in skrb za ranljive trčila po nesreči? Za nikakršno nesrečo ni šlo
