V zadnjem času sem se počutil prevaranega. Takšne signale mi je pošiljalo telo. Prevarala ga je zima, ki se ni pojavila v naših življenjih. Takoj po novoletnih praznikih je nastopila pomlad. Prezgodaj, nepovabljena, kot da nam niti ona ne dovoli, da bi se spočili v zimski poltemi, ki je tukaj, da bi se skrili, preden se v nas ponovno razbohoti življenje.
Organizem je navajen, da spi in se budi v ritmu letnih časov. O tem sem razmišljal v minuli neprespani nedelji, ko sem, dvigajoč rolete, spuščal sonce v naše malo stanovanje. Hkrati je sonce dovolilo mojim očem, da iščejo razpoke med zgradbami in pogled proti horizontu. Vprašal sem se, ali se je tam skrila zima, ki sem se jo to leto odločil čakati kot starega prijatelja, s katerim imava kup nesporazumov. Zdi se mi, da vedno, ko se odločim sprijazniti s stvarmi, te izginejo, a svoje karme ne morem kriviti za izginotje zime in za to pomlad, za katero se mi zdi, da bo ljudi pahnila v norost; ker tako je z ljudmi spomladi - željni topline in svetlobe in barve in golote, ki se najavlja, postanejo odbiti pa se vsi obnašajo kot zaljubljeni najstniki. Pomlad nas zmede tako kot ljubezen, ne prepoznamo se, videti je, kot da smo stopili iz lastne kože in se preoblekli v neko drugo, ki nam pravzaprav ni po meri, pa migamo v duševnem neredu, v katerem uživamo.
To je zima na Mediteranu, rahlo žalostna in rumena, s povešenim nosom, niti malo odločna in podobna skrajno brezvoljemu človeku
Mesto se je majalo na toplem vetru, izgubilo je nadzor nad lastno usodo
