Parazit (Gisaengchung)
Dobitnik canske zlate palme je postal mojstrski odgovor južnokorejskega režiserja Joon Ho Bonga na vprašanje, kdo je v današnji družbi parazit. In ni čudno, da ta odgovor prihaja iz najbolj razslojene družbe na svetu - Južne Koreje. Sistem, ki z izčrpavanjem narave, ljudi, ekonomij in podjetij povzroča vedno večje neenakosti, nas prepričuje, da je revščina, ki jo sam poraja, nekaj sramotnega, perverznega in parazitskega na njegovih dobičkih. V bistvu je res obratno: parazitiranje je kljub splošnemu blagostanju sramotno veliko ljudi prignalo na rob obupa in borbe za preživetje.
{embed_youtube}https://youtu.be/w_0KJAzyUJc{/embed_youtube}
Medtem ko vas ni bilo (Sorry We Missed You)
Kakšne so posledice takšnega sistema, boleče oprijemljivo prikaže novi film Kena Loacha. Njegov protagonist Ricky Turner pod pretvezo podjetniške svobode kot espejevski razvažalec paketov postane novodobni suženj. Prispevke, bolniško, nadomeščanja, penale mora seveda kriti iz lastnega žepa in delati več, da se sploh pokrije. Pri čemer njemu in njegovi ženi zmanjkuje časa in živcev zanju in za njuno družino, kar pritisk samo še stopnjuje. Tako sistem parazitira na prostem času, socialni varnosti in psihičnem zdravju, saj podobne reveže, kot je Rick, prepričuje, da so za svoj neuspeh krivi izključno sami.
{embed_youtube}https://youtu.be/ysjwg-MnZao{/embed_youtube}
Pritisk (Push)
Enake posledice na drugem področju je prikazal dokumentarec o enem najškodljivejših procesov globalizacije, sesutju nepremičninskih trgov in gentrifikaciji mest. Popelje nas v zakulisje neoliberalnega kapitalizma, v katerem se vsaka stvar - tudi streha nad glavo - spreminja v blago brezkompromisnih zakonov trga. Kopica odmevnih in zanimivih sogovornikov nam predstavi delovanje mehanizmov, ki uničujejo več desetletij stare soseske in ogrožajo socialno varnost ljudi, spoznamo pa tudi odzive in akcije ljudi po vsem svetu.
{embed_youtube}https://youtu.be/k9Q4So4femM{/embed_youtube}
Madžarska 2018 (Hungary 2018)
Madžarska režiserka Eszter Hajdu je s kamero spremljala predlanske volitve na Madžarskem in nam tako razkrila mehanizme širjenja populizma in nacionalizma, ki se jih poslužujejo politiki po vsem svetu. Predvolilna kampanja je bila popolnoma izpraznjena vsebine, po zaslugi premierju Orbanu naklonjenih večinskih medijev pa je temeljila na širjenju sovraštva in strahu, ki zdaj zaznamujeta madžarsko družbo. Dokumentarec je bil posnet tudi s pomočjo anonimnih snemalcev, saj se tisti, ki še delajo na Madžarskem, bojijo za svoje službe.
{embed_youtube}https://youtu.be/de9jyzcOSXE{/embed_youtube}
Brexit (Brexit: The Uncivil War)
Channel 4 in HBO sta nas je popeljala v drobovje kampanje za izstop Velike Britanije iz Evropske unije. Medtem ko se ves svet ukvarja s posledicami prelomnega referenduma, je malokomu znano, na kak način je bila zmaga na njem priborjena. Brexit je bil prvi veliki test, kako se računalniški algoritmi za objavljanje oglasov in novic na družbenih omrežjih obnesejo pri volivcih - in obnesejo se odlično, saj so odločili zmagovalca. Kaj v povezavi z lažnimi novicami in ideološko manipulacijo to pomeni za demokracijo in legitimnost volitev, lahko za zdaj le slutimo.
{embed_youtube}https://youtu.be/E5S1EMmCWAE{/embed_youtube}
Advokatinja (Advocate)
Izraelska odvetnica in borka za človekove pravice Leah Tsemel že 50 let brani pravice Palestincev in aktivistov na izraelskih sodiščih. Ta so bolj kot hrami pravičnosti orodja izraelske okupacije, saj lahko palestinskim obtožencem, ki so velikokrat že vnaprej označeni za teroriste, sodijo po kolonialnem zakonu iz časa, ko je deželi še vladal britanski imperij. Neustrašno borko Tsemlovo spremljamo, potem ko se po pol stoletja boja z mlini na veter sooči z enim najtežjih primerov v karieri, ko na sodno klop sede od medijev in javnosti že vnaprej kot terorist obsojen dvanajstletni palestinski deček.
{embed_youtube}https://youtu.be/6162tlQLnS4{/embed_youtube}
Mlečni zobje (Babyteeth)
Film je ganil do solz s svojo svežino, iskrenostjo in neposrednostjo, ki jih črpa predvsem iz glavne junakinje Mille - s terminalnim rakom diagnosticirane najstnice, ki želi svoje zadnje mesece preživeti brez mask in skrivalnic, v kar ji hočeš nočeš sledijo tudi njeni odtujeni starši in problematični fant. Prvenec režiserke Shannon Murphy, posnet po knjigi Rite Kalnejais, je hkrati globoko iskrena drama o meddružinskih odnosih in zabavna ter optimistična parabola o tem, kako je ob težkih preizkušnjah možno na življenje pogledati s svetlejše plati.
{embed_youtube}https://youtu.be/PLNXHJB5Mto{/embed_youtube}
Poročna zgodba (Marriage Story)
Sofisticirana, natančno in inteligentno zrežirana ter odlično odigrana učna ura o tem, kako gojiti in razdreti partnerski odnos - oziroma kako ga ne. Zanjo je najdražje plačal prav avtor sam, saj je zgodbo za film črpal iz lastnih izkušenj po dolgotrajni ločitvi od nekdanje žene Jennifer Jason Leigh. Najboljše, kar je letos na filmskem področju ponudila spletna platforma Netflix, kar ob številnih veleprojektih, polnih zvezd, letos ni bilo lahko doseči.
{embed_youtube}https://youtu.be/-y1HhAlAOTs{/embed_youtube}
Portret mladenke v ognju (Portrait de la jeune fille en feu)
Najbolj čutni, romantični in erotični film letošnjega leta je hkrati tenkočutno posvetilo pristni ljubezni in pogumen prikaz poskusa upora proti patriarhatu. Režiserka Celine Sciamma je zgodovinske detajle in dodelane prizore oblikovala mojstrsko kot slikarka in vanje položila toliko napetosti in poželenja, da sami zase delujejo kot ljubezenske miniature. Ob tem pa je tako subtilno in subverzivno prikazala mit o Orfeju, da ga je po filmu enostavno treba še enkrat prebrati z novimi očmi.
{embed_youtube}https://youtu.be/64QcwARoZAM{/embed_youtube}
Bolečina in slava (Dolor y gloria)
Zadnjih nekaj let se je veliko spraševalo o zatonu velikih režiserjev zadnjih desetletij, tudi Pedra Almodovarja. A njegov letošnji film je hitro utišal vse kritike, saj se je španski mojster izkazal kot v svojih najboljših letih. Odnos z materjo (vlogo katere je namenil Penelope Cruz) in lastni položaj starajočega se umetnika v nerazumljivem svetu (v filmu ga zaigra Antonio Banderas) sta zanj očitno neizčrpni življenjski temi, ki mu še naprej dajeta navdih za izjemno ustvarjanje.
{embed_youtube}https://youtu.be/4GMO3BgUIOk{/embed_youtube}
Naših pet
Hči Camorre: Režiser Siniša Gačić in scenaristka Anka Pirš sta štiri leta snemala prvo žensko med morilci neapeljske mafije Camorra Cristino Pinto. Pri tem sta se izognila vseprisotni fascinaciji nad morilci in mafijo ter se raje osredotočila na temperamentno osebo, iz katere bruhajo sreča, jeza, nemoč, nestrpnost in želja po tem, da bi nadoknadila, kar je zamudila po 24 letih zapora. Tako smo dobili intimen portret družinske ženske, ki se bori sama s seboj in svojimi demoni, da bi se znova integrirala v običajno življenje matere, babice in partnerke.
Oroslan: Prvi celovečerec mariborskega filmarja Matjaža Ivanišina je po pričakovanjih močno premešal formi dokumentarnega in igranega filma. Tako živo in prepričljivo nas je postavil v porabsko vaško okolje, kot da smo sami del “žmohtnih” gostilniških pogovorov in zadržano pristnega žalovanja za izgubljenim vaškim tovarišem. Oroslan je poklon človeškosti, ki izginja, in praznini, ki po njeni izgubi nastane, pri čemer je bolj oprijemljiv kot udaren dokumentarec in bolj topel kot pomladna slovenska komedija.
Zgodbe iz kostanjevih gozdov: Veliki zmagovalec Festivala slovenskega filma je bil nagrajen s kar desetimi vesnami (tudi za najboljši film leta) in nagrado občinstva. Za skromne produkcijske pogoje vsekakor pomemben mednarodni filmski presežek Gregorja Božiča in Marine Gumzi je na slovenski filmski zemljevid s serijo ganljivih in vrhunsko posnetih vinjet o lokalnih običajih, prebivalcih, njihovih občutjih in posebni atmosferi ter zgodovini slovenske zamejske pokrajine postavil čarobno Benečijo in njene čarobne prebivalce.
Bog obstaja, ime ji je Petrunija: Film makedonske režiserke Teone Strugar Mitevske, nastal tudi s pomočjo slovenskih koprodukcijskih sredstev, je ganljiva in opogumljajoča zgodba o mladem dekletu Petruniji, ki se zoperstavi patriarhalnim cerkvenim običajem in družbi, ki jo izključuje zgolj zato, ker je ženska. Odlikuje ga predvsem izjemno napisana in z Zorico Nuševo odigrana glavna vloga neustrašne protagonistke, ki nima druge izbire, kot da se podredi vnaprej predpisani vlogi v družbi ali se upre - vsaj simbolno, če (še) ne gre drugače.
Dnevnik Diane Budisavljević: Presunljiv črno-beli dokumentarno-igrani film, ki ga je prek arhivov in pričevanj celo desetletje razvijala hrvaška režiserka Dana Budisavljević, prinaša dolgo zamolčano in za prostor nekdanje Jugoslavije zelo pomembno zgodbo o humanitarki Diani Budisavljević, ki je kot katoličanka iz ustaških koncentracijskih taborišč rešila več kot 10.000 pravoslavnih otrok. Film, ki je nastal tudi s pomočjo slovenskih sredstev, je v Pulju ugnal domovinsko-junaški spektakel o Anteju Gotovini General.
