Vojna na plečih beguncev

Na meje Evropske unije bomo poslali milijon migrantov. To ni stavek, ki bi bil izgovorjen v kakšni gostilni ali na bazarju, ne, to je uradno stališče turške vlade, ki grozi, da bo zakuhala največjo migrantsko krizo v Evropi po drugi svetovni vojni. "Kaj smo naredili? Odprli smo vrata," je dejal turški predsednik Recep Tayyip Erdogan minulo soboto, potem ko so mediji pričeli objavljati podatke o povečanem pritisku na grško mejo. "Teh vrat ne bomo zaprli, ker mora Evropska unija držati svoje obljube," je dodal.
V evropskih prestolnicah so zazvonili alarmi. "Na zunanjih mejah Evropske unije s Turčijo, tako na kopnem kot na morju, smo priča razmeram, ki nas vznemirjajo. Soočamo se z begunci in migranti, ki jim turška stran pravi, da je pot v unijo odprta, kar seveda ni res," je sporočila nemška kanclerka Angela Merkel. Povedano drugače - evropska vrata so se s treskom zaprla.

Odprto, priprto, zaprto

Pri tem je treba s spominom iti nekaj let nazaj, v leto 2015. Poleti se je pritisk beguncev in ekonomskih migrantov na evropske meje izjemno povečal. V Siriji in Afganistanu sta bili vojni, kot sta tudi sedaj, razlika je le v tem, da so takrat velikanska območja v Siriji obvladovali skrajneži samooklicane Islamske države, zdaj so pod nadzorom vladnih sil predsednika Bašarja Al Asada. Bolj ali manj zmernim upornikom je ostala le še pokrajina Idlib, v kateri živi okoli 3,6 milijona ljudi in jo korak za korakom ob pomoči ruskih bombnikov osvajajo Asadovi vojaki. A pri tem so trčili v turške sile, ki so v operaciji Izvir miru prestopile mejo, da bi zavarovale svoje vojake, ki so že bili v Siriji.

Plačilo za konec sanj

Tistega leta in leto kasneje se je dogajalo še marsikaj, kar lahko osvetli krizo, ki smo ji priča danes. Jeseni 2015 so se v sirsko vojno vmešale Rusija, ki je stopila na stran predsednika Asada, in Združene države Amerike, ki so si zadale cilj poraziti skrajneže Islamske države, tvorbe, ki so jo videle kot grožnjo svoji nacionalni in splošni svetovni varnosti. Sirija, kjer so se že prej križali interesi številnih držav, v prvi vrsti Turčije in Irana, je postala mednarodno bojišče, sirska kriza je dokončno postala kriza svetovnih razmer. V Evropski uniji so kot gobe po dežju rasle in se krepile skrajno desne, protimigrantske in nasploh ksenofobne stranke ter osvajale politično prizorišče, ki so si ga pred tem desetletja delile tradicionalne levo- in desnosredinske politične grupacije. Viktor Orban je dobil številne posnemovalce.
V takšnih razmerah sta Evropska unija in Turčija marca leta 2016 sklenili tako imenovani migrantski sporazum. Poenostavljeno rečeno, EU se je zavezala, da bo Turčiji pomagala politično in denarno (sprva se je govorilo o treh milijardah evrov, potem o šestih), Turčija pa bo prebežnike, tako begunce z vojnih območij kot ekonomske migrante, v zameno za to in številne druge obljubljene bruseljske bonbončke držala na svojem ozemlju. Tedaj je bilo v Turčiji po podatkih Svetovne migrantske organizacije okoli tri milijone migrantov, danes jih je milijon več. Videti je bilo, da so vsi zadovoljni, razen migrantov seveda.
A le nekaj mesecev kasneje so se v kruti igri usode zadeve spremenile. Neuspeli vojaški udar v Turčiji 15. julija 2016 je v turškem predsedniku Erdoganu povsem omajal vero v zaveznice, od Rusije do ZDA in tudi Evropske unije. Pojavile so se prve razpoke v dotlej vsaj navidezno dobrih odnosih med Ankaro in Brusljem - le da jih nihče ni opazil.

Ultimat iz Ankare

Turčija, ki je pred tem s svojo vojsko že večkrat intervenirala v Siriji, le da na območjih pod nadzorom Kurdov, se je z operacijo Izvir miru zapletla v neposredno konfrontacijo z Asadovimi silami in zato posredno tudi z Rusijo. Tisto Rusijo, s katero je pred letom in pol sklenila sporazum iz Sočija, ki predvideva vzpostavitev od deset do petnajst kilometrov globokega demilitariziranega območja v Idlibu, torej ob turško-sirski meji. Toda uradna Ankara želi ta pas samovoljno razširiti na kar 500 kilometrov dolgo in 30 kilometrov globoko območje. Uradno zato, da bi tja naselila okoli 3,6 milijona sirskih beguncev, ki so na njenem ozemlju, v resnici pa zato, da bi naredila tamponsko območje na severu Sirije, ki bi ločevalo tamkajšnje Kurde od njihovih sonarodnjakov v Turčiji. Večdesetmilijonska kurdska manjšina je namreč v Erdoganovih očeh državni sovražnik. In prav za to gre pri grožnjah z novo migrantsko krizo, ki prihajajo iz Ankare. Erdogan je v sredo dejal, da mora Evropska unija podpreti turške pobude za rešitev konflikta v Siriji, če želi rešiti migrantsko krizo. "Če želijo evropske države rešiti problem, morajo podpreti turške politične in humanitarne rešitve v Siriji," je poudaril v govoru v Ankari. Ob tem je evropske države obtožil, da teptajo človekove pravice beguncev, ko zapirajo svoje meje in jih tepejo, potapljajo njihove ladje in celo streljajo nanje, ko skušajo priti v Evropo.
Evropska unija je, kako simptomatično, ob tem povsem zmedena. Edina mantra, ki zdaj prihaja iz prestolnic sedemindvajseterice, je ta, da se begunsko leto 2015 ne sme več ponoviti. "Grške skrbi so naše skrbi," je ob torkovem obisku na grško-turški meji poudarila predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen in Grčijo pohvalila, da je ščit EU. Naštela je tri nize konkretnih ukrepov v pomoč Grčiji. Okrepila bo agencijo za zunanje meje Frontex, Grčiji pomagala tudi s 700 milijoni evrov, od katerih bo 350 milijonov na voljo takoj, preostalo pa v okviru rebalansa proračuna, in v okviru mehanizma za civilno zaščito z zdravstveno opremo, zdravstvenimi ekipami, šotori in odejami. O spremembah azilne politike EU pa kdaj v daljni prihodnosti ...
Za razmere na mejah je odgovorna celotna EU, je še poudarila von der Leynova. "Tisti, ki želijo preizkušati enotnost EU, bodo razočarani," je opozorila. In pozvala k hladnokrvnosti: "Turčija ni sovražnica. Ljudje niso zgolj sredstvo za dosego cilja."