Naj vam povem nekaj o vojski.
Moj sin je dobil poziv za vojsko. Me je dvakrat pretreslo do kosti. Prvič, ker sem se spomnil svojega poziva, ko je ta prišel pred desetletji, in drugič, ker sem mislil, da te sorte pisem več ne strašijo osemnajstletnikov. Pa se je izkazalo, da jih res ne. Uradna glava, ministrstvo za obrambo, prvi del nagovora, ki govori o vojaški obveznosti … vse te pomembne besede v pisanju so razkrivale bolj ko ne benigno pošiljko, ki je namenjena prijaznemu povabilu, naj se mladež na pragu odraslosti udeleži nekakšnega dneva odprtih vrat. Nekaj podobnega, kot če bi jim pisali, naj si pridejo pogledat demonstracijo plastične posode. Ali na seanso, kjer jim bodo z elektrodo povedali, kaj vse je narobe v njihovem telesu. Le da se osemnajstletniki takih stvari ne udeležujejo. Kot se ne udeležujejo obiskov vojašnic. Saj niso nori.
Moj poziv na vojsko leta 1982 je bil druge sorte. Premaknil me je tisoč kilometrov od doma. In še preden sem uspel priseči domovini, sem že bil zaprt. Čisto pravi vojaški zapornik sem bil, krivično obsojen in vse to. Kot Janez Janša, le da sam nisem imel nobenih političnih ambicij. Kdo ve, kje bi bil danes, če bi jih imel.
Kakorkoli - vojsko sem nato absolviral in se o vojski, vojakih in vsem tem precej naučil. Toliko, da sem se konec osemdesetih in v začetku devetdesetih navduševal nad možnostjo, da bi suverena država slovenskega naroda bila država brez vojske. Ne bi bila edina na svetu, vsekakor pa ena redkih. Hipijska ali utopična ali nerealne ideja, ki je bila v osrčju nekaterih civilnih gibanj, nato "ni šla skozi", kot se reče. Osamosvojitelji so bili in so še danes preklemansko militantni tipi - in potem ko so nas z vojsko obranili, je bilo iluzorno pričakovati, da bi se kar tako odrekli svoji najljubši igrački. Tako smo dobili slovensko vojsko. "Oh, ko je ne bi nikoli," patetično vzklikamo redki pacifisti in še redkejši realisti.
Sam sem bil za vojaka kot nabornik. Se pravi, da sem imel izjemno malo pravic ter eno samo dolžnost. Položiti življenje na oltar domovine. Umreti za narod, darovati najsvetejše. Takrat se mi je zdela to salamenska neumnost in delno so me tudi zaradi tega promptno vtaknili v zapor, ko mi poznojesensko makedonsko sonce še ni niti porjavilo bele lise na vratu.
Ampak na čuden način je bila rajnka armada vsaj konsistentna v svoji zmoti. Natanko se je vedelo, kaj od tebe vojska pričakuje (eno leto življenja, čim manj masturbacije, čim manj težav in če je potrebno, tudi življenje). Natanko se je vedelo, kaj ti lahko vojska da (pokvarjeno zelje, nekaj do takrat neznanih akordov na kitari, enciklopedično znanje o Zagoru in večno prijateljstvo, porojeno v stiski). Včasih se sprašujem, koliko ljudi, ki sem jih tam srečeval, je dejansko umrlo od puške s puško v roki. Domovina sicer ni bila prava, agresor ni bil pravi, simboli niso bili pravi. Edino, kar je bilo pravo, so bili naboji.
Zaradi takih in podobnih zadev smo se nečlovečnosti vojaškega vpoklica z novo državo kmalu odrekli. Nekateri internetni vsevedi sicer menijo, da bi tudi današnjim fantom koristilo nekaj kričanja in zgodnjega vstajanja in nekaj trde roke, če ne bodo menda vsi končali kot istospolno usmerjeni. Kličem jim nazaj: "Pustite otroke pri miru!"
Torej smo dobili poklicno vojsko. In je bilo v redu in se je zdelo prav, ko v slovenski poklicni vojski ne bi nastopali slovenski poklicni vojaki in bi ji ne poveljevali slovenski poklicni oficirji.
Kako je z našo vojsko nekaj zelo narobe, mi največ pove podatek, da jo kritizira celo predsednik republike. Človek, ki ne kritizira nič in nikogar. Ki za vsakega najde lepo besedo
Ko bo ta leteči cirkus prestrašena politika poslala na južno mejo, bo zabava
