Z Marijo Terezijo na vlak

Da naj nekdo sede na vlak in še prej pokliče Marijo Terezijo, da naredi progo, je le ena od duhovitih, a ciničnih pripomb z družbenih omrežij ob državljanski pobudi, da bi moralo potovanje med Mariborom in Ljubljano namesto vsakodnevne kalvarije trajati 50 minut. Čeprav Marija vsaj z gradnjo železnice skozi naše dežele ni imela nič, saj se je ta začela desetletja po njeni smrti, je sporočilo jasno - prometno s(m)o obtičali nekje v njenem času. Z eno bistveno razliko: prometne razmere nas silijo v uporabo lastnih, nejavnih prometnih sredstev, s katerimi obremenjujemo okolje, praznimo denarnico, izgubljamo čas (in tudi življenja), železnica, ki je bila svojčas gibalo razvoja in premikanja, pa je postala sama sebi namen. O tem, da tiri v primerljivih evropskih državah doživljajo razcvet in dosegajo vse večjo priljubljenost, sploh ne bomo.
Kako globoko smo zabredli, ne nazadnje razkriva novica, da so pred nekaj dnevi na Kitajskem predstavili vlak, ki bo dosegal hitrost tudi 600 kilometrov na uro. Povedno drugače - če bi vozil med Mariborom in Ljubljano, bi časa za kavo in prebiranje časnika prehitro zmanjkalo. Primerjave s Kitajsko seveda niso ne pravične ne ustrezne. A če bi doma odprli vprašanje modernizacije železniškega omrežja in hitrih potniških vlakov, bi naleteli na tarnanje o pomanjkanju denarja in številne podatke, kaj vse se dela, obnavlja, popravlja, nakupuje ... Podatki so najbrž fascinantni, potniški vlaki pa - prazni. Naj z vami delim izkušnje z železnico. Kraj bivanja: zelo blizu železniške postaje. Bivša služba v Ljubljani: streljaj od železniške postaje. Prevoz v prestolnico: osebni avto. Vsak dan pa vprašanje, kaj je narobe s tem državnim podjetjem in kako globoko premaknjene osebe ga morajo voditi, da se jim zalomi že pri osnovnem - voznem redu. Pa do vagonov, tirov in potovalnega časa sploh še nismo prišli.