Za Eszter (zaradi varovanja identitete niso razkrita prava imena žrtev) se je vsako jutro začelo enako: družina, pri kateri je živela, jo je zbudila in napodila na delo. Eszter svojega dela ni opravljala v pisarni, temveč v eni od haaških legalnih rdečih četrti, kjer je za rdeče osvetljenim oknom čakala na stranke. Domov je lahko šla ponoči in ko je zaslužila 600 evrov. Včasih je morala delati 16 ur brez prekinitve, ves ta čas pa jo je opazoval sorodnik njene družine gostiteljice. Dali so ji "delovni" mobilnik, ki je bil namenjen samo za sprejemanje klicev. Če je Eszter kdajkoli prišla domov pozno, so ji gostitelji – družina, ki jo je poznala že od otroštva na Madžarskem – dovolili samo kratek čas za tuširanje, češ da mora biti spočita za nov dan prostitucije. Pogosto je zjutraj šla delat, ne da bi s sebe sprala umazanijo prejšnjega dne. Prejela ni niti majhnega deleža denarja, ki ga je v dveh letih zaslužila s prodajo spolnih užitkov.
Neovirano potovanje v zahodno Evropo
Haag je sedež meddržavnega sodišča OZN, kjer se rešujejo meddržavni spori, in mednarodnega kazenskega sodišča, kjer se sodi vojnim zločincem. Je prav tako eno od številnih zahodnoevropskih mest, kjer so ženske prisiljene sedeti za oknom in nuditi spolne užitke mimoidočim. Eszter je v Haag pripeljala družina, ki jo sestavljajo štiri sestre, brat in štirje sozakonci. Vsi so bili marca 2018 obsojeni zaradi trgovanja z ljudmi, pranja denarja in vpletenosti v hudodelsko združbo. V dokumentih o primeru je prikazana podrobna slika tega, kako trgovina z ljudmi deluje - ženske pripelje na Nizozemsko, jih manipulira z izmišljenimi dolgovi in resničnimi grožnjami. Veliko teh žensk je iz Madžarske, Romunije in Bolgarije, torej držav članic EU, kjer še veliko ljudi živi v revščini, potovanje v zahodno Evropo pa je neovirano.
Včasih žrtve sploh ne pomislijo na to, da bi se vrnile domov. Občutek sramu je preprosto premočan
Ubežati revščini na Madžarskem
Vse ženske so bile najstnice ali pa v zgodnjih 20. letih, poskušale pa so ubežati revščini na Madžarskem. Družina je k sebi celo privabila eno mladoletnico, ki pa ni delala kot prostitutka, ker je bila premlada. Veliko teh mladih žensk je postalo čustveno odvisnih od svojih dveh ugrabiteljev in ju začelo videti kot nadomestne starše. "Zares sem ju ljubila," je dejala ena od žensk. "Prepričala sta me, da me ljubita tako, kot da bi bila njuna lastna hčer." V resnici pa so bile stalno nadzorovane. Družina B. jim je odvzela vso lastnino. Družile so se s prijatelji družine B., s katerimi so bile včasih tudi v romantičnem odnosu, da bi jih lahko nadzorovali tudi v prostem času. Včasih so jih nadzorovali tudi med spolnim odnosom s strankami.
Družina B. ni izoliran primer na Nizozemskem. Prostitucija je tam sicer legalna že od leta 1999. Na Nizozemskem so spolni delavci lahko delojemalci ali neodvisni izvajalci. Delojemalci potrebujejo delovno pogodbo z jasnimi dogovori o delovnih pogojih in plačilu. Delodajalec je zavezan k temu, da zagotovi varno in čisto delovno okolje. Družina B. ni delovala kot delodajalec, niti ni podpisala formalnih pogodb z ženskami, ki jih je pripeljala iz Madžarske, čeprav je prevzela nadzor nad njihovimi zaslužki. Trgovci z ljudmi in zvodniki pogosto privabijo ženske iz vzhodne Evrope ali Afrike s tem, da jim obljubijo dobro zaposlitev na Nizozemskem. "Obstajajo ženske, ki mislijo, da bodo postale manekenke ali delale v restavracijah, hotelih ali kavarnah, pristanejo pa v bordelih," pravi Hutova.
6000 žrtev trgovine z ljudmi
Na Nizozemskem je po podatkih iz leta 2017 vsako leto okoli 6000 žrtev trgovine z ljudmi, od katerih sta dve tretjini prisiljeni v spolnost. Hutova ocenjuje, da je dejansko število žrtev lahko celo 20.000. Nizozemci običajno ne razpravljajo o tem, saj je za njih trgovanje z ljudmi nekaj, kar se dogaja v oddaljenih krajih, žrtve pa je pogosto preveč sram, da bi prosile za pomoč. "Zelo pogosto jim trgovci za potovanje nakopičijo precejšnje dolgove, ki jih morajo zelo dolgo odplačevati," je dejala Ina Hut in še dodala, da si za tarče vedno izberejo ranljive ljudi.
Na Nizozemskem je po podatkih iz leta 2017 vsako leto okoli 6000 žrtev trgovine z ljudmi
"Kot lastna hčer"
Sandor se je ponudil, da bo poskrbel za prevoz, bivališče in delo. Dolg bo poravnala kasneje, domov pa bo lahko šla vsak konec tedna, ji je rekel Sandor. Par je obljubil, da bo na njo pazil, kot da bi bila njuna lastna hčer. Eszter je sprejela ponudbo. Tri dni po njenem prihodu sta jo obvestila, da jima je za prevoz dolžna 5000 evrov; dolg bo morala poravnati kot prostitutka. Eszter ni bilo jasno, kako sta prišla do tega zneska (vozovnica za letalo iz Budimpešte do Amsterdama, kjer je Haagu najbližje letališče, stane največ 200 evrov), toda ta domnevni dolg sta uporabila kot izgovor, da jo neprestano nadzorujeta, tudi med spolnostjo s strankami.
V sodnih dokumentih se Madžarka, ki sta jo zakonca omenila, da bi privabila Eszter, imenuje Anna. Ko jo je družina B. leta 2010 pripeljala v Haag, je bila stara 18 let. Anna je povedala tožilcem, da je imela težavno otroštvo, a da o prostituciji ni vedela ničesar, dokler je ni takratni partner prepričal, da bi lahko tako zlahka zaslužila nekaj denarja. Predstavil jo je Eriki in Sandorju, ki sta ji povedala, da jo bosta zaposlila na Nizozemskem, če jima bo plačala 50 evrov na dan. Novembra 2010 se je Anna odpravila z avtobusom do Nizozemske. Ko je prispela v Haag, jo je član družine B. odpeljal do hiše, v kateri bo pozneje živela Eszter. Naslednji dan je družina B. odpeljala Anno na ulico Doubletstraat in ji pokazala, za katerim oknom bo delala. Anna je nato do božiča delala vsak dan od 10.30 do polnoči.
Anna je na sodišču povedala, da sta jo psihično zlorabila. Prepričevala sta jo, da jo ljubita kot hčer in da jima lahko pomaga s tem, da ponuja neznancem spolne užitke. Okoli božiča se je odločila, da noče več delati kot prostitutka, in se je vrnila na Madžarsko. A sta jo privabila nazaj. Ko se je vrnila na Nizozemsko, so jo prisilili, da jim je začela predajati še večji delež zaslužkov. Poslali so jo tudi v Nemčijo, kjer je kot prostitutka nekaj časa delala v savni.
750 evrov na dan
Družina B. je rekla Anni, da mora vsak dan prinesti domov vsaj 750 evrov, tudi če je bolna. Od zasluženega denarja jim je morala dati polovico. Ko je nekega dne zaslužila 725 evrov in nato odšla domov, ker je bila utrujena, sta jo zakonca grajala, češ da ni zaslužila dovolj. Ko se je Anna odločila, da se bo vrnila domov, jo je družina opozorila, da prihajajo iz istega mesta in da bo drago plačala, če bo šla k policiji. Začelo jo je skrbeti za varnost svoje družine na Madžarskem, zato je poskusila skleniti dogovor s svojimi ugrabitelji. Ti so ji rekli, da lahko odide brez posledic, če jim plača dodatnih 4000 evrov.
Ko je zbrala dovolj denarja, se je Anna vrnila v svoj rojstni kraj – minilo je eno leto, odkar so jo prvič prepričali, da gre na Nizozemsko. Toda družina B. jo je še naprej zlorabljala. Na Madžarskem so jo povsod zasledovali sorodniki Sandorja in Erike. Čez nekaj časa so jo obvestili, da ji bodo vrnili 4000 evrov, če začne spet delati za njih kot prostitutka. Anna se je strinjala in se vrnila v Haag. A vrnili ji niso niti centa obljubljenega denarja. Sandor je vmes privabil še več žensk iz Madžarske. Družina jih je prisilila, da so tekmovale, kdo bo prinesel domov največ denarja. Za vzor so si morale vzeti Anno, katere zaslužki so bili najvišji. Ena od žensk je slišala, kako je družina silila Anno, naj ne uporablja kondomov, češ da bo tako zaslužila več denarja. Ženske so opazile, da družina B. "ravna zelo grdo" z Anno in da se jih boji.
"Ne morem obdržati niti 30 evrov"
Tudi Eszter je začela delati več ur in družini predajati še večji delež zaslužka, pa tudi nadzor se je okrepil. Odločila se je, da bo kljub grožnjam pobegnila. Med delom je spoznala Iračana, ki mu je zaupala in ga prosila za pomoč. Z njegovo pomočjo je pobegnila v Anglijo. Dve drugi dekleti sta pobegnili tako, da sta splezali skozi okno stanovanja, ki si ga je lastila družina. Pristali sta na sosedovem balkonu in stekli na cesto, kjer sta mimoidoče prosili, naj pokličejo policijo.
Na sodišču je sokrivec družine B., imenovan P. T., priznal, da je ena od žrtev, imenovana Lila, njegova nečakinja, da ni "duševno sposobna" in da je zapustila svoje otroke na Madžarskem. V sodnih dokumentih piše, da je Lila novembra 2013 okoli dveh zjutraj poslala naslednje sporočilo enemu od drugih sokrivcev družine B.: "Ne vem, to nima smisla, nič nimam od dela. Ne vem, kaj naj naredim. Ali bom nehala ali pa bom nekaj storila. Domov ne morem poslati nič denarja." Nato pa še: "Ne morem tega dalje delati, ni dobro zame. Ne morem obdržati niti 30 ali 40 evrov, pa imam kljub temu še stroške. Nesmiselno je." Ob desetih zjutraj je nato še poklicala istega človeka in mu pojasnila svoje frustracije. Rekla je, da poskuša na vsak način privabiti čim več strank, da jim ponuja storitve za 20 evrov, da jim pravi, naj čim hitreje končajo. Dva dni kasneje je Lila ponovno poklicala isto osebo in začela jokati. Rekla je, da noče več delati kot prostitutka. Teden kasneje je zbolela – družina ji je rekla, da mora kljub temu delati.
Sodišče je sklenilo, da so obtoženci vedeli, da je Lila revna, in so jo zato privabili na Nizozemsko, ji naložili dolgove, jo prisilili, naj jim predaja denar, in jo spolno izkoriščali. Sodišče je ugotovilo, da so ta vzorec ponovili še s 15 drugimi dekleti. Ni jasno, kaj se je zgodilo v vsemi žrtvami družine B., saj se v skladu z zahtevami sodišča ne smejo razkriti njihove identitete. Hutova je pojasnila, da se nekatere žrtve vrnejo domov, druge pa ostanejo v spolni industriji.
"Včasih žrtve sploh ne pomislijo na to, da bi se vrnile domov. Občutek sramu je preprosto premočan," pravi Hutova.
•••
Projekt poročanja o organiziranem kriminalu in korupciji (Organized Crime and Corruption Reporting Project, OCCRP)
