Zahvala, ki to ni bila

Zaposleni v zdravstvu - od zdravnikov, medicinskih sester, laborantov do strežnic -, policisti, gasilci, vojaki in zaposleni v domovih za starejše so bili tisti, ki so najbolj zaslužni, da smo iz epidemije izšli z minimalno škodo. Že res, da vsako življenje šteje, a nobenega dvoma ni, da so se zaposleni v javnem sektorju trudili čez meje lastnih zmožnosti, omejeni z danim jim sistemom.
O zahvali, ki so jo dobili minuli ponedeljek, ko smo bili priča preletu ameriških letal F-16 in slovenskih pilatusov, je bilo prelitega že veliko črnila. Dodamo lahko le, da je prelet dokazal, da piloti res potrebujejo še kar nekaj vadbe - da gre za usposabljanje brez dodatnih stroškov, je bilo uradno vladno pojasnilo; medtem ko ameriški piloti niso bili sposobni izračunati niti tega, koliko goriva potrebujejo za polet, in so se zato morali predčasno vrniti v italijansko oporišče, so skupaj s slovenskimi dokazali, da očitno niso sposobni izpeljati zavoja nad Mursko Soboto, ne da bi pri tem zavili v Orbanovino. Kako sicer razumeti, da so iz zahvalnega preleta izpustili deželo ob Muri. Ali gre zgolj za to, da se že sicer marginalizirani pokrajini, Prekmurje in Koroška, in tamkajšnji javni uslužbenci niso dovolj izkazali, da bi bili deležni preleta ameriško-slovenskih vojaških letal?
Ravnanja oblastnikov, še posebej na družbenih omrežjih, namreč kažejo, da imajo zelo dvoličen odnos do javnih uslužbencev. Medtem ko policiste, ki naj bi nas varovali pred trumami ilegalnih migrantov, ki se bojda bližajo južni meji, kujejo v nebo, so tisti policisti, ki priskočijo na pomoč protestnikom na kolesih, javno linčani. Enako dvoličen je odnos najvišjih predstavnikov izvršilne oblasti in njihovih podpornikov do novinarjev RTV Slovenija, ki so prav tako javni uslužbenci. Medtem ko se tiste, ki opozarjajo na nečednosti, obklada z najhujšimi žaljivkami, se novinarje, ki prijazno prikimavajo SDS-ideologiji, malikuje.
A vrnimo se k zahvali, ki ima lahko res konkreten učinek. Največ šteje finančna zahvala, kajti vsi za življenje potrebujemo prihodke, pa čeprav pogosto delodajalci poskušajo prepričati s puhlicama v stilu, da plača ni najpomembnejša. Tistemu, ki vsak mesece zasluži nekaj tisočakov, morda res ne, a tistemu, ki za garanje dobi komaj minimalca in se vsakodnevno ubada z vprašanjem, ali bo dovolj do konca meseca, je vsak evro pomemben. Pa čeprav za dobro opravljeno delo ne pričakuje nič več kot dostojno plačilo. A to tudi v javnem sektorju ni tako. Zlasti v zdravstvu in socialnem varstvu, kamor sodijo domovi za starejše in drugi socialnovarstveni domovi, so plače z izjemo zdravniških mizerne. Kadra kronično primanjkuje, že v običajnih razmerah so zaposleni preobremenjeni, iztrošeni, pregoreli. Da so razmere takšne, kot so, krivdo nosijo vse dosedanje vlade, tako leve kot desne.