Zakaj Borisa Pahorja ni bilo v Narodnem domu

Trinajstega julija 1920 je sedemletni deček, sin Slovencev s Krasa, rojen v osrčju starega Trsta, blizu judovskega geta, zgroženo opazoval ognjene zublje, ki so požirali mogočno poslopje tržaškega Narodnega doma, delo priznanega arhitekta Maksa Fabianija. Večnamenska stavba je bila kot simbol slovenske navzočnosti v središču Trsta trn v peti vzpenjajočemu se italijanskemu fašizmu, zato so jo sklenili požgati. Deček, Slovenec, ki je v ne več avstro-ogrskem Trstu dve leti pred tem postal iz avstrijskega državljana italijanski, je bil premajhen, da bi vse do potankosti razumel, a so krvavi plameni, tako kot že prej votlo grmenje topov prve svetovne vojne in napad smrtonosne španske gripe, težko legli na njegovo otroško dušo. Leta kasneje, ko je zrasel v pisatelja, se je ta ogenj v njegovi literaturi razplamtel v simbol tisočih žrtev fašističnega nasilja.
Natanko 99 let kasneje, 13. julija letos, je ta deček, zdaj skoraj stošestletni mož, ki je doživel vso tragiko 20. stoletja in se pokončno upiral fašizmu, nacizmu in komunizmu, molče stal pred že dolgo obnovljenim, a Slovencem vse do danes ne vrnjenim Narodnim domom. Rokoval se je z možem enakega priimka, slovenskim predsednikom Borutom Pahorjem, v dvorano Narodnega doma pa ni vstopil, čeprav bi bilo njegovo mesto na spominski slovesnosti v prvi vrsti ob predsedniku. Zakaj ga tam ni bilo, mi je razložil minulo nedeljo, ko sva v slovenski gostilni Ravbar v Dolu pri Vogljah sedla, da nazdraviva njegovemu bližajočemu se rojstnemu dnevu. Junak te zgodbe je seveda pisatelj Boris Pahor. V ponedeljek bo dopolnil 106 let.

Na zdravje s sladkim teranom

V družbi njegove hišne pomočnice Vere, ki mu je zadnjih nekaj let v dragoceno oporo, čeprav zna profesor po njenih besedah še v veliki meri poskrbeti zase, smo po kosilu, za slavljenca brezmesnim, a z obvezno juho in s sladico, nazdravili. Mi s teranom, Pahor, ljubitelj sladkega, ki vina nikoli ni maral, s teranovim likerjem. Vendar tudi zdravica ni pretrgala rdeče niti njegove pripovedi, bolje rečeno vnovičnega sprehoda skozi dolgo, težkih preizkušenj polno življenje s poudarkom na poglavjih, ki so ga še posebno zaznamovala. Ne samo njega, ampak tudi slovensko skupnost, saj je njegova zgodba v marsičem tudi zgodba slovenskega naroda. Vse je v nedeljskem popoldnevu, ki se je, kot vedno z njim, prelevilo v dragoceno učno uro zgodovine, prišlo na vrsto: od siromašnega otroštva pod fašističnim škornjem prek strahotnih doživetij taboriščnika, političnega zapornika pod nacizmom, do komunističnih in današnjih levičarskih zablod. Seveda tudi slovenski jezik in literatura. Včasih je stošestletnikova beseda naredila dolg ovinek, a se je vedno znova vrnil k izhodišču. Bilo bi, spričo njegovih častitljivih let, osupljivo, če ne bi bila tega že vajena.

Poklon Francozov

Pravzaprav je krivično omenjati Pahorjevo literaturo v povezavi z njegovo starostjo, treba jo je brati zaradi nje same. Tako kot je krivično, da je moral dočakati (vsaj) devetdeset let, da so ga, prek Francije, kar je zasluga pariškega Slovenca Evgena Bavčarja, odkrili še Italijani, pa tudi Slovenci. A tako pač je. Minulo nedeljo je na mizi pred nama spet ležala nova, čisto sveža knjiga Et si c’était à refaire. Chemins de Boris Pahor. Tisti redki mediji pri nas, ki so o njej pisali, so njen naslov prevedli takole: Če bi moral vse narediti znova. Poti Borisa Pahorja. Izdal jo je francoski založnik Pierre–Guillaume de Roux, povod zanjo pa so bile Pahorjeve novele, ki so kar nekaj let lovile prah v predalu, preden so izšle. Za novo knjigo je francoski intelektualec Guy Fontaine izbral tri neobjavljene Pahorjeve novele. Prva govori o tem, kako je po dolgi poti iz nemškega taborišča pri francoskem brivcu, ki se je ponudil, da ga zastonj obrije, videl na televizorju jugoslovansko armado vkorakati v Trst, pa tudi viseti obešena Mussolinija in njegovo Claro Petacci. V drugi piše o sveže opranih, še vlažnih rjuhah, na katerih je, po poldrugem letu kalvarije po nacističnih taboriščih, v Franciji prvič zaspal, potem pa, zbujen, ker ga je, pokritega čez glavo, dušilo, razmišljal o ženskah, ki so stkale te rjuhe in katerih nove niti bi zdaj morda lahko pomagale od vojne izmučenim telesom. Tretja je novela o njegovih nočnih sanjah, ko se ob pogledu na obešenega Mussolinija spominja, kako je pred leti, ob dučejevem nastopu v Trstu, kamor je ta Hitlerjev učitelj, ki je prvi začel pošiljati Slovence v internacijo, prišel oznanit svojo pridružitev Nemcem v politiki do Judov, stal ob domačem oknu, poslušal njegovo dretje na Velikem trgu in si mislil: Kar deri se, deri, prišel bo čas, ko se boš tudi ti nehal dreti.

Novica o poroki ni vredna pol solda

S tem je pravzaprav povezan tudi julijski dogodek ob 99. obletnici požiga Narodnega doma. Številni slovenski mediji so zabeležili, da je bil Boris Pahor tam, tega, da ni vstopil v dvorano, pa ne. Sprva namreč sploh ni bil povabljen, kaj šele da bi ga kdo, še živečega očividca strašnega fašističnega zločina, o katerem je bil pričal v svoji literaturi, izbral za slavnostnega govornika. Vabilo organizatorjev, slovenskih krovnih organizacij, sam omenja ob tem predvsem levo Slovensko kulturno-gospodarsko zvezo, SKGZ, je prišlo, in to po elektronski pošti, šele dva dni pred dogodkom, in to po tem, ko je znana koprska novinarka zaradi tega dvignila prah. Na prizorišče nekdanjega fašističnega zločina je potem prišel zaradi ekipe britanskega radio-televizijskega velikana BBC, ki se je prav takrat mudila v Trstu, da posname oddajo o njem, avtorju univerzalne Nekropole, tega vrha taboriščne literature. Iz nje bodo septembra na BBC brali odlomke, opremljene s komentarji, zdaj pa so prišli posnet še, kako poteka pisateljev dan. Ko ga je nekdo povprašal, ali mu ne bi bilo v čast sedeti ob slovenskem predsedniku, je molčal, čeprav bi po mojem mirno lahko odvrnil, da velja tudi nasprotno: Borutu Pahorju bi (lahko) bilo v čast sedeti ob Borisu Pahorju.
"Ne gre za mojo ošabnost. Je pa ta dogodek potrditev, da prisega levica, SKGZ, samo na antifašizem, na narodno zavest pa se požvižga. Zato so za slavnostnega govornika tudi izbrali italijanskega zgodovinarja Raoula Pupa, ki je izpostavil le antifašizem, s tem je bilo vse partijsko pokrito."