Zakaj o čmrljih sredi zime?

Najprej povejmo v jeziku, ki ga moderni človek najbolj razume, v jeziku denarja. Opraševanje žuželk k ekonomski vrednosti svetovnega kmetijstva prispeva približno deset odstotkov. Vrednost opraševanja žuželk v kmetijstvu v Evropi je tako ocenjena na 22 milijard evrov letno, v Sloveniji na 120 milijonov.
In kot zanimivost: 55 milijonov letno je v Evropi težka trgovina z gojenimi čmrlji. Ne obstaja samo čebelarjenje, v zadnjih nekaj desetletjih se mu je pridružilo tudi čmrljarjenje. "Vsako leto dobim nekaj klicev ljudi, ki bi se radi lotili vzreje čmrljev, ko slišijo, koliko denarja se obrne v tem poslu," pravi dr. Danilo Bevk z Nacionalnega inštituta za biologijo (NIB).
Opraševanje žuželk ni ravno običajna vsebina člankov, ko čakamo na prvi pošten sneg. A skupaj z iztekom leta se je iztekel tudi dvoletni projekt Pomen divjih opraševalcev pri opraševanju kmetijskih rastlin in trajnostno upravljanje v kmetijstvu za zagotovitev zanesljivega opraševanja, ki sta ga financirala javna agencija za raziskovalno dejavnost in kmetijsko ministrstvo. Nosilec projekta je bil NIB, partnerji pa Kmetijski inštitut Slovenije, Veterinarska fakulteta UL, Grm Novo mesto in Biotehniški center Naklo.

Ni se več treba sklicevati na tuje raziskave

Danilo Bevk je strokovnjak za divje opraševalce, natančneje: za prevladujoče, najbolj deloholične med njimi. To so divje čebele, kamor štejemo čmrlje in čebele samotarke, opraševalski prispevek muh trepetavk je znaten, hroščev, metuljev in drugih žuželk pa manjši.
Skoraj brez izjeme vsi pomislimo na medonosno čebelo, domačo čebelo, ko govorimo o opraševanju. Šele zadnja leta prihajajo v našo zavest tudi divji opraševalci, ki jih domača čebela dokazano ne more nadomestiti, naj bo še tako številčna. A v Evropi v zadnjih letih hitro upadajo populacije in pestrost divjih opraševalcev, od tod tudi močna motivacija nekaterih držav, da vlagajo v raziskave teh pomembnih žuželk in sprejemajo strategije in ukrepe za njihovo zaščito.

Čmrlji so zgodnji garači

Kaj je divje čebele dvignilo tako visoko na lestvici koristnosti? Tisto, kar jim dviga ekosistemsko ceno, je nekaj dejstev, do katerih je znanost prišla v zadnjih letih in jih potrjuje tudi slovenska raziskava. Da so čmrlji dejavni tudi pri nizkih temperaturah, v vetru in dežju, torej v razmerah, ko medonosna čebela ni dejavna. Takšno vreme je v času glavne sezone cvetenja sadnega drevja zelo pogosto in takrat so čmrlji malone edini opraševalci. Obenem so neutrudni garači - ker so hitri, v enakem času obiščejo dva- do štirikrat toliko cvetov kot medonosna čebela, ob enem obisku cveta pa prenesejo dvakrat toliko cvetnega prahu. Da medonosna čebela ne more oprašiti cvetov, ki imajo cvetni prah v prašnikih - takšne cvetove ima denimo paradižnik -, in se pelod lahko sprosti le ob močnem stresanju, kakršno je značilno za čmrlje. Zato boste v rastlinjakih, kjer pridelujejo paradižnik, zmeraj našli (uvožene) čmrlje. Ena čebela samotarka lahko opravi delo stotih domačih čebel; divje čebele so namreč veliko učinkovitejše. Mnoge vrste čebel samotark prenašajo cvetni prah na spodnji strani telesa - zato je stik s cvetom boljši - in ne na zadnjih nogah kot domača čebela in čmrlji. Ker cvetni prah ni zlepljen, ga več pade na cvet, kar spet izboljša opraševanje ...
Vse te prednosti so v času, ko naraščajo svetovne potrebe po hrani, pripravile države do tega, da so se začele spraševati, v kakšni kondiciji je njihov nabor divjih opraševalcev. Tudi pri nas, kjer se še lahko pohvalimo s tem naravnim bogastvom, a se ga premalo zavedamo in ga že izgubljamo.

Kmetijstvo jih uničuje, a najbolj potrebuje

Divje čebele so podobno kot medonosna čebela najbolj ogrožene zaradi sprememb v okolju, ki jih povzročimo ljudje. Odražajo se kot pomanjkanje hrane. "Pomanjkanje predvsem zaradi intenzivnega kmetijstva. Močno gnojeni travniki so zgodaj in večkrat pokošeni in so povsem brez cvetja. Dodatno k pomanjkanju hrane za divje čebele prispevajo podnebne spremembe, uničujejo jih tudi bolezni in seveda pesticidi. A ostaja pomembna razlika med domačo čebelo in divjo. Domačo čebelo zdravimo, divjih ne moremo. Ko zmanjka hrane v naravi, jo lahko krmimo, divje čebele so prepuščene same sebi. Ko se zgodi pomor čebel zaradi pesticidov, se hitro odzovemo. Divje čebele poginjajo daleč od naših oči, pomorov ne opazimo in tudi ne moremo ukrepati.

Pri nas je nekaj sto ljubiteljskih čmrljarjev

Čmrlji, pravi Danilo Bevk, so miroljubni opraševalci. Pičijo le, če jih pomotoma stisnemo, njihov pik je manj boleč kot pik čebele. Pri nas je že nekaj sto ljubiteljskih čmrljarjev. Vse več ljudi se zaveda, kako pomembni so divji opraševalci, o tem nekaj povedo tudi 'hoteli za žuželke', ki jih postavljajo na svoje vrtove. In to je pomembno - ker če nečesa ne poznaš, tega tudi varovati ne moreš."
Čmrlji živijo v družini, ki jo sestavljajo matica, delavke in kratek čas v letu tudi samci, troti. Družine so veliko manjše kot pri medonosni čebeli, kjer je ob matici nekaj deset tisoč delavk.
"Pri čmrljih je ob matici nekaj deset do nekaj sto delavk, odvisno od vrste. Druga pomembna razlika je, da so te skupnosti kratkotrajne: nastanejo spomladi in najkasneje jeseni propadejo. Prezimijo le mlade oplojene matice in vsaka spomladi osnuje svoje gnezdo in družino. Poišče primeren prostor, ga uredi, pripravi lonček, v katerega zbere medičino, leže jajčeca, iz katerih se izležejo ličinke, ki jih sama hrani in tudi greje. Temperaturo gnezda lahko ogreje na 20 stopinj Celzija nad zunanjo temperaturo, kar je izjemen dosežek za tako majhno žival. Sama nabira hrano za svoje potomstvo, in če je v sadovnjaku izpostavljena pesticidom, umre, in z njo propade celo gnezdo. Vsi čmrlji, ki jih vidite zgodaj spomladi, so matice."
Čmrlji so prav zaradi pesticidov spomladi zelo ogroženi. Navodila za varno škropljenje so namreč naravnana na medonosno čebelo in svetujejo škropljenje dve uri po sončnem zahodu ali do dve uri pred sončnim vzhodom. Toda čmrlji so zgodnji, na cvetju so veliko pred čebelami in zato so bolj izpostavljeni ostankom pesticidov ali celo neposredno škropljenju, če dosledno ne upoštevamo navodil.

Problematičen uvoz čmrljev

Še k temu, kar se nam je zapisalo v uvodu: k donosni trgovini s čmrlji. V zadnjih desetletjih se je v Evropi razvila komercialna vzreja čmrljev za opraševanje rastlin v rastlinjakih in pokritih predorih. Še posebno so se izkazali pri opraševanju paradižnika, paprike, jajčevcev in jagod. Imajo še eno dobrodošlo lastnost - za razliko od čebel ne bežijo iz zaprtih prostorov. "Pri nas še ni vzreje čmrljev in je najbrž tudi ne bo tako kmalu, ker je tehnologija zahtevna, trg pa majhen. Včasih me pokličejo ljudje, ki so podedovali kakšno kmetijo in bi zdaj vzrejali čmrlje, ampak za ta posel potrebuješ dober laboratorij, ne kmetije. Še naprej jih bomo uvažali, četudi je uvoz problematičen tako zaradi vnosa bolezni kot tudi križanja uvoženih čmrljev z našimi avtohtonimi. Uvažamo temnega zemeljskega čmrlja, ki je doma tudi pri nas, toda uvažamo podvrsto, ki ni avtohtona. Gre za podoben primer, kot da bi uvažali italijansko čebelo, ki je enako podvrsta medonosne čebele. Slovenija je ena od redkih evropskih držav, ki prepoveduje uvoz drugih podvrst medonosnih čebel, pri čmrljih pa nismo tako dosledni."
Če bi opraševalci izginili, bi v naravi nastale velike spremembe. Tudi v kmetijski proizvodnji. To seveda ne pomeni, da ne bi bilo nobene hrane, kajti najpomembnejše kulture, kot so denimo žita in koruza, ne potrebujejo opraševalcev. "Tudi rastline, ki potrebujejo opraševanje, bi še vedno obrodile, ampak veliko revneje. Sadja denimo bi bilo precej manj in slabša bi bila kakovost pridelka. Hrana bi bila manj raznovrstna in seveda dražja. Danes vemo, da se iz cvetov, ki so dobro oprašeni, razvijejo lepši, obstojnejši in bolj hranilni plodovi, obenem pa določene vitamine dobimo samo v hrani, ki potrebuje opraševanje," zaključi naš sogovornik.