Najprej pa o embalaži. Zadeva je namreč ta, da zadnje čase ne morem več ničesar odpreti. Drugače povedano - ničesar, kar je zapakirano, ne znam odpakirati. Recimo zadnjič med zlaganjem umazane posode v pomivalni stroj. Naravno je, da ima človek pri tem opravilu vsaj malo mokre roke. Bog ne daj mastne. In potem poskusi, če lahko, dobiti tableto iz plastičnega ovoja. Nemogoče. Ali pa poskušam odpreti škatlico s čajem. Neka ozka, trpežna, kot rokavica prilegajoča se folija je zavita okoli škatlice. Ko jo (z nožem) nekako premagam, me šele čaka presenečenje. Vsaka izmed vrečk čaja je po novem zapakirana v embalažo. In spet nož, škarje in preklinjanje. Da ne govorimo o tem, kako je, če kupiš karkoli tehničnega/tehnološkega. Še posebej nemogoči so ceneni izdelki tipa "kolesarski števec". Vtisnjene v embalažo bi jih najraje odpiral z bombo. Ali pa srajce, kjer se nalepke, našitki, iglice in sponke skrivajo še dolgo po tem, ko oblačilo že nekaj časa uporabljaš. Torej: zadnjih nekaj let ne morem več ničesar odpreti. In vem, da nisem edini.
Prihajam iz časov železnodobnega pakiranja. V svet embalaže so me sprejeli trije bistveni pripomočki; mreža, cekar in ovojni papir. S to kombinacijo so bili prodajalci potrošnikom sposobni spakirati vse, kar je bilo za življenje nujno. Kar za življenje ni bilo nujno, ni nihče pakiral. Bomboni iz steklenega kozarca, s kovinsko lopatico v papirnati škrnicelj. Meso v povoščeni papir in naravnost v cekar. Kruh v torbo. Mleko od kmeta v kanglici. Z današnjega stališča se zdi, da je bilo življenje manj zapleteno zaradi tega, ker je bilo manj zapakirano. Nekje na poti embalažne revolucije so prišli papirnati škrniclji, tetrapak in končno njeno veličanstvo - plastična vrečka. Bele, cenene in trpežne so se zdele kot napredek. V bistvu pa so k nam prinesle najprej usrane bregove rek, nato pa še ekološko nočno moro.
Kaj se je spremenilo od tistih dob, ko smo živeli v miru in slogi z nepakiranimi dobrinami?
Na začetku so inštituti, ki razmišljajo, kako kaj čimbolj inovativno zapakirati, potem smo mi, ki se trudimo to odpakirati, na koncu pa so inštituti in kongresi ter ministrstva, ki se poskušajo odpadne embalaže znebiti
