Ženske v Himalaji: Vitezinje brez strahu in meča

Človek mora stopiti zelo visoko, da bi videl v dno svoje duše," pravi stara budistična modrost. Višje kot na osemtisočake ne gre. Na Zemlji je 14 vrhov, ki presegajo čarobno mejo osem tisoč metrov. Izpolnjevanje sanj o vzponu na vrhove, ki se skoraj dotikajo neba, je še zlasti v pionirskih časih himalajizma poleg alpinističnih veščin zahtevalo ogromno energije, neomajnosti, poguma, garanja in kljubovanja. Za ženske velja to še bolj; poleg strmih sten in vseh ostalih težav so se morale spopasti še s predsodki, tako moških kolegov kot širše družbe. A niso se dale; čeprav s precejšnjim zamikom so alpinistke med letoma 1974 in 1998 drugega za drugim osvojile tudi vse nepalske in pakistanske osemtisočake.

Tekma za osemtisočake

Prve tujke, ki so uzrle najvišje vrhove na svetu, so bile žene pustolovcev, ki so konec 19. stoletja začeli raziskovati tako nepalski del Himalaje kot Karakorum, ki leži na ozemlju današnjega Pakistana. Kmalu so začele tudi plezati, že v prvih desetletjih 20. stoletja so ženski višinski rekord dvignile nad 7000 metrov.
Po drugi svetovni vojni, kmalu po tistem, ko so moški preplezali prva dva osemtisočaka, je o takem vzponu razmišljala tudi francoska alpinistka Claude Hogan. Morda bi ji leta 1954 uspelo priplezati na Čo Oju, šesto najvišjo goro sveta, na katero so se tisto leto vzpenjali avstrijski alpinisti, vendar ženski niso dovolili, da bi se jim pridružila. Pet let kasneje je Claude Hogan poskusila z lastno odpravo na Čo Oju, na kateri pa je skupaj s soplezalko in nosačem umrla v snežnem plazu. S tem so se ženski poskusi na osemtisočakih za precej časa končali. Uveljavljeno prepričanje, da ženske za visoke nadmorske višine nimajo fizioloških pogojev, pa tudi drugi dejavniki so bili razlog, da so ženske himalajske vrhove osvojile s precejšnjim zamikom za moškimi, ki so do leta 1964 že opravili prve vzpone na vse osemtisočake.

Logična pot tudi za ženske

Usode prvih žensk na najvišjih vrhovih so bile pogosto zelo zapletene, celo krute, piše češka alpinistka Dina Šterbova v svoji knjigi Prve ženske na osemtisočakih, ki smo jo pred kratkim dobili tudi v slovenskem prevodu. Ne samo zaradi vseh naporov, ki so jih morale vložiti v svoje vzpone, še bolj zaradi poguma in vztrajnosti pri premagovanju predsodkov. Šterbova alpinistke, zlasti himalajke, imenuje vitezinje brez strahu in meča. Mednje gotovo lahko uvrstimo tudi slovenske alpinistke, čeprav našim vrhunskim plezalkam predvojnih in prvih povojnih generacij Himalaja ni bila dosegljiva. Tudi v prvih državno organiziranih, takrat še jugoslovanskih himalajskih odpravah, mesta za alpinistke ni bilo, četudi je Barbka Lipovšek Ščetinin že leta 1968 splezala na 7134 metrov visoki Pik Lenina, najvišji vrh Pamirja, Slava Mrežar Suhač pa leta 1977 na 7350 metrov visoki Nošak v afganistanskem Hindokušu.
Pripovedi o teh vzponih so prevzele takrat perspektivno plezalko Marijo Štremfelj. "Ob koncu 70. in v začetku 80. let se je v Sloveniji nabralo toliko dobrih alpinistk, da je bila ideja o ženski alpinistični odpravi realna," je pripovedovala na okrogli mizi po predstavitvi knjige Dine Šterbove in premieri filma Ženske v Himalaji, ki je po scenariju Nuše Ekar in v režiji Boža Grlja nastal v produkciji RTV Slovenija. Leta 1982 je sedem članic ženske odprave doseglo vrh 7495 metrov visokega Pika komunizma v Pamirju. Potem je bila pot za dekleta odprta tudi v Himalajo. "So bile pa različne ideje - ali se usmeriti na osemtisočak ali izbrati težjo steno na katerem od nižjih vrhov," se spominja Marija Štremfelj.

Slovenke v svetovnem vrhu

Štiri leta kasneje - 1990 - je Marija Štremfelj, spet skupaj z Andrejem, osvojila Everest. "Andrej je bil na Everestu že leta 1979 z Nejcem Zaplotnikom in nekaj časa je razmišljal, ali bi se sploh udeležil te odprave, na katero so ga povabili zamejski Slovenci. Potem pa je nekega dne rekel, kaj pa, če bi šla skupaj, saj Broad Peak nama je lepo uspel? Ni bilo lahko, takrat sva imela že dva otroka in bilo je še kup drugih vprašanj, tudi na gori smo imeli težave, zato smo spremenili prvotni načrt in se namesto po ameriški smeri s prvenstveno varianto na hitro odločili za smer prvopristopnikov. "Da sem prva Slovenka na Everestu, sem vedela, to je bila tudi gonilna sila, ki me je gnala skozi vse napore, s katerimi se srečaš v visokih gorah. Nisem pa vedela, da sva z Andrejem prvi zakonski par na vrhu, to sva izvedela šele kasneje."

Pri moških občudovano, pri ženskah omalovaževano

Je pa med vrhunskimi alpinisti, povsod po svetu in tudi pri nas še vedno relativno malo žensk. Odgovor na vprašanje, zakaj je tako, so na okrogli mizo z Dino Šterbovo iskale predstavnice treh generacij slovenskih alpinistk.
"Res ne vem in ne razumem, zakaj se več žensk ne ukvarja z vrhunskim alpinizmom, saj je to ena najlepših dejavnosti. Tudi plezanje kot oblika gibanja je ženskam blizu, to se vidi v plezališčih, kjer je žensk celo več kot moških," pravi Tina Di Batista, ki je bila v Himalaji trikrat. Razmišlja, da je morda razlog mraz v visokih gorah, saj je znano, da ženske mraz prenašajo težje kot moški, mogoče družina, ženske so bolj časovno omejene.