Trideset let v obdobju neke stavbe ni veliko, če pa govorimo o eni redkih knjižničnih zgradb za Plečnikovim Nukom, za univerzitetno knjižničarstvo pa celo o prvi namensko zgrajeni stavbi, je to razlog za proslavljanje. Stavba naj bi po takratnih izračunih zadoščala za obdobje 20 let, a je s količino gradiva to danes že krepko preseženo. 115 let mineva od tedaj, ko so se izobraženci, člani Zgodovinskega društva za Spodnjo Štajersko, odločili, da za svoj intelektualni in kulturni razvoj mesta in regije potrebujejo dobro knjižnico.
Knjižnica je skozi čas prehodila pot od društvene knjižnice, študijske knjižnice mariborskega visokega šolstva do osrednje univerzitetne knjižnice mariborske univerze. Zamenjala je številna domovanja, med drugim je gostovala v Narodnem domu in zgradbi kazine, od leta 1952 pa je domovala v zgradbi na vogalu Prešernove in Partizanske ceste. Prizadevanja za njeno preselitev v namensko zgradbo tik ob načrtovanem rektoratu, gledališču in pošti na Slomškovem trgu, kjer je začelo nastajati univerzitetno jedro, segajo v sredino 70-ih let. Študijski obiski evropskih univerzitetnih knjižnic tedanjega ravnatelja Bruna Hartmana so snovalcem in odločevalcem olajšali delo, zato je gradnja pod nadzorom arhitektov Branka Kocmuta in Mirka Zdovca potekala intenzivno in brez zapletov. Preselitev so organizacijsko zasnovali kar knjižničarji sami - bila je izvirna, saj je prvih sto knjig od knjižnice v Prešernovi do nove zgradbe v Gospejni ulici potovalo iz rok v roke meščanov, dijakov, knjižničarjev, sodelavcev iz Nuka, učiteljev, vojakov, rektorja ... Čeprav so knjižničarski vizionarji koncept knjižnice zasnovali sodobno, so bila v 30 letih zaradi delovnih procesov in uporabnikov potrebna številna prilagajanja notranjosti.
Prvi koraki do zgradbe UKM
Ko smo leta 1971 obelodanili načrt ustanovitve druge slovenske univerze, se je oglasil arhitekt Edvard Ravnikar, da bi sodeloval pri njeni prostorski zasnovi, s poudarkom nujne opaznosti pri umestitvi v mesto. Za sedež univerze je bila izbrana palača na Slomškovem trgu, izza katere se je natlačilo neugledno zidovje, ena od podrtij je imela ime - "črna kasarna". Brez razhajanj so vsi prepoznali ta prostor kot gradbišče komplementarne vsebine, ki pritiče vsaki univerzi. Takratni glavni tajnik Janko Kuster je začel nemudoma "čistiti" lokacijo, ki jo je mesto prepustilo Združenju visokošolskih zavodov, na njej pa je nastalo začasno parkirišče. Arhitekt Branko Kocmut je neformalno razglasil, da bo tam stala univerzitetna knjižnica.
Selitev v novo zgradbo
Četrtega oktobra je bila organizirana simbolična preselitev gradiva z "živo verigo", v katero se je spontano vključilo več kot tisoč ljudi. Na zadnji iz roke v roko preseljeni knjigi je bil rdeč nagelj. Novi prostori so bili po površini za šestkrat večji od tistih v Prešernovi, privabili so veliko novih obiskovalcev. V prvih petih dneh po otvoritvi so si v knjižnici izposodili kar 3000 knjig. Do slovesne otvoritve nove zgradbe je bilo vanjo v celoti preseljeno vse knjižnično gradivo ter velik del opreme. Selitev je veljala za velik podvig in je trajala le dober mesec, od 1. septembra do 24. oktobra 1988.
Spremembe, ki jih je narekoval čas
Ravnatelj dr. Bruno Hartman je ob slavnostnem odprtju 25. novembra 1988 izpostavil: "S pogumom smo se dvignili nad te opotekave, nepredvidljive čase in vstopili vštric z najrazvitejšim svetom." Kmalu po preselitvi v novo zgradbo so se pokazale dejanske potrebe delovnega procesa in obiskovalcev knjižnice. Cilj vseh kasnejših prostorskih preureditev je bil Izboljšati študijske pogoje, povečati dostopnost gradiva in zagotoviti njegovo varnost. V 90-ih je knjižnica izoblikovala temeljni koncept knjižničnega informacijskega sistema Univerze v Mariboru in uvedla računalniško podprto bibliografijo za zaposlene na univerzi, prehod na računalniško obdelavo je narekoval opremo delovnih mest s terminali, CD-ROM-i so omogočili lažje iskanje po podatkovnih zbirkah, zaživel pa je tudi sistem strokovnih referentov. Iz prostorov, ki so bili prvotno namenjeni oddihu uporabnikov in kadilnicam, so nastali delovni prostori za strokovne referente, prvotno enovit prostor za obdelavo gradiva so razdelile vmesne stene, s stekleno steno pa je bil predeljen tudi prostor med razstavišči in izposojo. Urejena sta bila računalniška učilnica in prostor za informacijsko službo. UKM je z nekaterimi tujimi knjižnicami vzpostavila študijske izmenjave bibliotekarjev in od tam v svoje okolje prenesla mnoge dobre zglede. Kot prva in edina v Sloveniji je odprla Avstrijsko čitalnico, ustanovljena sta bila Evropski dokumentacijski center in Informacijski center Britanskega sveta. Prireditvena dvorana je bila poimenovana po pesniku in ravnatelju Janku Glazerju (1996), v avli je bil odkrit Tršarjev doprsni kip jezikoslovca dr. Frana Miklošiča (1997), župan dr. Alojz Križman pa je leta 1998 ob prisotnosti rektorja dr. Ludvika Toplaka ter Sonje in Boruta Maistra odprl Maistrovo knjižnico. Delo in ureditev knjižnic mariborske univerze je pohvalila Evropska evalvacijska komisija, ki je pod vodstvom britanskega rektorja Malcolma Frazerja obiskala Univerzo v Mariboru.
Posledice finančne krize
V primežu ZUJF je bila knjižnica primorana ugrizniti v reorganizacijo delovnih procesov zmanjša se število zaposlenih, čeprav bi jih uvajanje novih storitev zahtevalo več, strokovni referenti vse bolj postajajo svetovalci, tutorji, informacijski specialisti in informacijski opismenjevalci, računalnikarji skrbijo za informacijsko infrastrukturo in razvijajo aplikacije za uporabnike. Ob širitvi mariborske univerze je UKM pomagala postaviti knjižnico na Fakulteti za energetiko v Krškem in na Fakulteti za turizem v Brežicah, sodelovala pa je tudi pri postavitvi Slovenske čitalnice v Gradcu. Knjižnično ponudbo so razširili večnamenska izkaznica, tiskalniški sistem, elektronsko naročanje iz skladišč, tablični računalniki, raziskovalni vodniki, UM:NIK enotna vstopna točka za podatkovne zbirke, e-repozitorij in glasbeni fotelj. Vzpostavljen je bil nov usmerjevalni sistem, na novo je bila opremljena glasbeno-filmska čitalnica, preureditev pa je doživela tudi kavarna Sova v pritličju knjižnične zgradbe.
Ob ustanovitvi junija 1903 je imela knjižnica 312 enot gradiva, ob selitvi leta 1988 384.000, danes jih ima 1,123.260. Leta 1918 je dobila pravico do obveznih izvodov z območja Slovenije, leta 1960 pa kot študijska knjižnica še dodatni tiskani izvod publikacij, ki ga dobiva še danes.
27. novembra 2018 bo v UKM 30. obletnica preselitve v novo zgradbo. Ob 9. uri bosta dve omizji z gosti, ki se bodo spominjali začetkov, in tistih, ki bodo skušali pogledati v prihodnost knjižničnih zgradb. Ob 16. uri se bosta o knjigah in knjižnicah pogovarjala literata Andrej Brvar in Tone Partljič, ob 19. uri pa bo sledil koncert Roka Vilčnika in skupine Simpatico.
Pogled naprej
Vsaka zgradba predstavlja ogrodje, fizični prostor in zavetje, vendar zaživi šele takrat, ko jo napolnimo z vsebino, ko ji s predanostjo poklicu knjižničarji vdahnemo dušo. Za Univerzitetno knjižnico pomeni to slediti pričakovanjem in potrebam obiskovalcev. Tisti, ki so leta 1988 knjižnico z jasnimi nameni in začrtanim poslanstvom predajali uporabnikom, so nas zavezali k temu, da jim sledimo na poti razvoja, da sledimo zahtevam časa in da se knjižničarji temu nenehno prilagajamo. "Univerzitetna knjižnica je in bo ostala žariščna točka duhovnega življenja Maribora," je pred 30 leti ob njenem odprtju vizionarsko napovedal dr. Frlec. In prav je imel!
