Žalostna južnjaška jesen z upognjeno glavo prepušča svoj rumeni prestol hladnokrvnim armadam zime. Nihče ne bo žaloval za njo, vse jeseni bodo v naših spominih ostale iste: samo neko zmedeno prehodno obdobje. Sledi ostanejo le na naši koži. Nekoč sem bil podoben svojemu stricu, potem očetu, zdaj sem vse bolj podoben dedu, takšnemu, ko je zapuščal ta svet. V zlomljenosti časa vidim upanje, možnost resničnega potovanja, ki ni odvisno od zadanih parametrov dogovorne resničnosti. Gibi mojega deda so danes moji gibi. Njegovi spomini so moji. Sva ista oseba. A to je le delček od boga obljubljene enotnosti, edine stvari, ki lahko odžene prastrahove, nekdanje bojazni, od katerih vsi trpimo, kot da bi imeli kronični kašelj. Svetloba uličnih svetilk valovi v nočnem vetru. Nikoli mi ne bo uspelo pojasniti drugim: nikjer ne more biti tako hladno kot na jugu pozimi in nikjer tako pusto kot na tej zemljepisni potezi, zasejani z otročarijami in sanjami o življenju v večnem poletju. Burja v mojem mestu te noči piha tako, da se mi dozdeva, da drevje šepeta med seboj. Vejevje se prikrito zvija, kakor da se želi približati ušesu sosednjega drevesa in mu prišepniti neko skrivnost. Vejevje v mojem sokaku se veje do okna moje dnevne sobe in trkajo na stekleno steno. Kakor da me željo seznaniti z nečim. A vse, kar lahko razumem, glede na to, da ne poznam jezika dreves, je: zima je, ulice so puste in scenografija je idealna za smrt nekega norega neutolažljivega pesnika, ki ni spoznal, da je pisanje akt umiranja, a ni treba pasti na hladen asfalt v eni od takšnih noči. Vse to se je že davno odigralo in ni več nobene potrebe, da bi se to ponovilo.
Niti božanski detektivi, najeti pri vsemogočnem, ne bi mogli brez veliko truda uspeti v tem poslu, jalovem tako, kot je poskus, da bi z revolucijo spremenili svet
Samota je tako postala pokora in hkrati edina možnost pobega od kaosa