S tem časom so same težave. Podobno kot na letalu je z njim na letališčih. Včasih obležiš v njem kot prenažrt pujs, drugič ti po ptičje odfrči, a na letališčih ima človek običajno preveč časa, če ravno ne zamudi letala. Pravočasnost je sila redka stvar, nekako pa se podrazume, da si na letališču zmeraj v stresu. V mojem nedavnem primeru sem imel časa dovolj, saj sem pri izhodu pričakoval skupino, s katero sem v naslednjih dneh potoval. Sedel sem na newyorškem JFK, na bog ve katerem terminalu - in glede na to, da sem imel preobilico časa, sem si nekako moral krajšati čas do njihovega prihoda. Opazoval sem množice, ki so se valile s svojo prtljago skozi izhodna vrata. Nekateri sesuti od neprespane noči na letalu, s korakom galapaške želve. Spet drugi ravno nasprotno. Z očitno krajšim letom na grbi so se zagnali v smer, kjer so jih čakali šoferji z mini transparenti, na katerih so našli svoja imena, in oddirjali velikemu jabolku naproti. Vmes sem se sprehodil med letališkimi kioski, primerjal cene storitev s cenami po drugih letališčih in našo domačo gostilno pod blokom.
Če sem bil med tisto parado v središču dogajanja, vpet v meni izkušenjsko neznan ritual, sem na letališču, z revijo v roki, sedel na trdnejšem sedežu