Včasih imamo srečo, da je policija na pravem mestu, kot je bilo tudi v tem primeru - da storilca prime nemudoma in zločin ne ostane nekaznovan. Tako so fanta takoj ujeli, podali kazensko ovadbo in zadevo predali sodišču in sodišče je prijatelja, glede na to, da je njegov sin mladoleten, povabilo na sojenje. Tam se je, ob boku svojega sina, znašel iz oči v oči s sodnico, pravnim redom, o katerem zadnje čase prebiram toliko negativnih stvari. Praktično vsak dan poslušam, kako barabe izpuščajo na prostost, kako vsi vedo za nekoga, da je tat ali še kaj hujšega, pa ga na koncu pomilostijo. Če ga ne pomilostijo že kar takoj, gre pa stvar do vrhovnega sodišča, kjer očitno sploh ne presojajo več, temveč je vse skupaj že bolj podobno zaključku spovedi, ko se pač vse nekako logično konča z odpustkom, odpustki. Bog pač tako funkcionira.
Za uvod naj pojasnim, da je moj prijatelj precej čuden ptič, precej svojeglav, občasno trmast, včasih zelo naporen s svojimi razmišljanji. Še posebej, če se z njim srečaš navsezgodaj in še nisi čisto pri volji, da bi nekaj pretirano premišljeval in se poglabljal v njegove moralne aporije. Sicer pa je izjemno dobrega srca. Zmeraj pripravljen, da priskoči na pomoč. Človek, ki ustreza krilatici, da ti bo pomagal, če ga zbudiš sredi noči. Meni je dostikrat. Sicer ga nisem nikoli budil sredi noči, na pomoč je pa zmeraj priskočil, kot gasilci ob ujmah. Ima pa svoje finte, kot rečeno. Recimo, nikoli ne zaklepa kolesa in zato mu ga na vsake toliko pač ukradejo, a nikakor se ga ne da prepričati, da naj si kupi ključavnico. Njegov odgovor je, da bi ga ključavnica prišla dražje kot novo, drugo kolo, ki si ga zmeraj znova sestavi iz neke vrste odpadnih delov ali pa zavrženih. Včasih pa mu kolo, no, pol kolesa kdo tudi podari in ni vrag, da mu drugo, manjkajočo polovico podari kdo drug. Vse skupaj sestavi in drugo kolo je tu. Enkrat samkrat je kupil ključavnico, pa so mu jo precvikali in je tako ostal brez kolesa in tudi brez ključavnice. Takrat je krajo prvič in zadnjič prijavil. Verjetno je že vsem jasno, da odtlej tega ne počne več. Razlog? Pravi, da so ga na policiji zasliševali o serijskih številkah kolesa, ki ga je sestavil, in na koncu je postal osumljenec on, da so mu pravzaprav ukradli kolo, ki sploh ni obstajalo, in stvar je postala sumljiva. Na njem pa je tako ostal sum, da počne nekaj nelegalnega. Ob tovrstnem slovesu še najbolj zagrizenega policaja verjetno mine, da bi iskal tistega, ki mu je uničil ključavnico in ukradel neobstoječe kolo.
Opazil je, da je njegov sin zakrknjen kriminalec in da bo bleknil, da “tega sodišča ne priznava”
Sodnica ga je bojda oplazila s tistim pogledom, o katerem so se v svojih spominih svojčas razpisali disidenti, ki jim je v hipu postalo jasno, da bo njihovo življenje odtlej služilo le še v literarne namene
