Znameniti skrivni Titov protijedrski bunker. Dobrodošli v spomeniku naše futuristične preteklosti

"Stopite naprej, vam bom narisala na zemljevid, kako priti do bunkerja," nam je pomignila urejena gospa srednjih let, naj ji sledimo v pisarno njene agencije v Konjicu, mestu v Bosni in Hercegovini. Nekje na pol poti med Sarajevom in Mostarjem leži. Nekaj slik Josipa Broza Tita je bilo na steni pa koledar z maršalom, nekdanjim dosmrtnim predsednikom Jugoslavije. "Ne skrbite, bom vtipkal v Googlemaps, pa ne bo problema najti," sem hotel biti pameten in v pomoč. "Poglejte, poslušajte, ne vem, kako in kaj je z bunkerjem v tem vašem Googlu, jaz vam bom označila vse, pa vam ne bo treba vmes spraševati okoli ali mene klicati," se je zresnila. In je vzela v roko flomaster in začela razlagati. "... tu pridete nato do mosta, ki bo na levi. Nato se zapeljete preko in za njim takoj spet levo. Tam je majhna rjava tabla: D-0 ARK. Vedeli boste, da ste skoraj tam. Nato boste videli stražarja. Vaš avto bo na varnem." Kar malo konspirativno smo se počutili, ko smo prevzemali vstopnice. Tako smo začeli svojo pot v zgodovino, v tisti del jugoslovanske preteklosti, ki je ostal za javnost skrit pravzaprav do leta 1992, ko se je nekdanja skupna država že sesedala in v velikem delu spreminjala v vojno krajino.

Šifra: Titov Carigrad

Zdaj že znameniti skrivni Titov protijedrski bunker leži streljaj, le nekaj kilometrov od Konjica, kjer je ob popisu pred desetletjem živelo dobrih deset tisoč ljudi, pretežno Bošnjakov. Odlično je skrit med prostrane gozdove planine Prenj, pod goro Zlatar, na obrežju Neretve, ki se tam vije po ozki dolini. Danes je vojaški objekt z nazivom D-0 ARK, slednje je kratica za armijsko rezervno komando, predvsem popularna turistična točka in ena od zanimivejših, neobičajnih umetniških galerij, v kar so spremenili znaten del bunkerja.

Pod šifro Carigrad, kot so poimenovali operacijo, so ga začeli graditi hitro po drugi svetovni vojni, že po Titovem sporu s Stalinom, s Sovjeti in že v zaostrovanju hladne vojne, bilo je leta 1953. Bunker je nastajal 26 let, do leta 1979, torej skoraj do Titove smrti. Za investicijo v višini tedanjih 4,6 milijarde dolarjev, tretjo največjo v jugoslovanski zgodovini, je vedelo zelo malo ljudi, poleg inženirjev, arhitektov, delavcev, ki so morali podpisati pogodbo o molku, le še ozek državni oziroma vojaški vrh: minister za obrambo, poveljujoči general jugoslovanskih sil, šef varnosti in šef komunikacij. Kot nam povedo v Konjicu, se prebivalcem ni sanjalo, kaj raste pod zemljo le nekaj kilometrov od mesta. Material, ki so ga izkopali, naj bi ponoči skrivoma spuščali v Neretvo, tajne službe pa so ves čas vohunile, preverjale in budne bdele nad delavci, ki so bili na gradbišču, s kom so se družili, ali so razlagali okoli, kaj počenejo in tako naprej.

Bunker si je partijska vrhuška omislila za primer izbruha tretje svetovne vojne, jedrskega spopada - vzhodni in zahodni blok sta med hladno vojno napenjala mišice - ali druge večje vojaške nevarnosti, vanj bi se umaknil ožji državni in vojaški vrh, tako rekoč le Titov krog in njegova družina. Okoli 350 ljudi bi lahko 280 metrov pod zemljo, na 6500 kvadratnih metrih, kolikor obsega dvanajst blokov bunkerja, preživelo pol leta, dovolj hrane, nafte in drugih surovin, potrebščin je bilo v njem.

"Počitniška hiša", ki za betonskimi vrati skriva ...

Z avtom se pripeljemo do stražarnice, ob kateri je še zapuščena manjša nekdanja vojašnica. Spuščena zapornica in varnostnik še vedno čuvata dostop do objekta, ki zdaj že leta ni več v vojaški uporabi. Skupaj se nas nabere za dve večji skupini radovednežev, recimo slabih 50, ena večja za srbohrvaško govorečo vodičko, druga za angleško razlago. Od stražarnice se odpeljemo v koloni še nekaj ovinkov naprej do objektov, za katere sicer ne bi nikoli rekli, da skrivajo dolgo časa najvišjo državno tajnost. Bele hiške spominjajo na počitniško zatočišče sredi neokrnjene narave. A to so bili kamuflažni objekti. Za garažnimi vrati prvega od njih so namreč velika, masivna betonska vrata, ki so se nekoč odpirala s posebno šifro. Tam se začne 200-metrski tunel, ki vodi v bunker, zgrajen v obliki podkve in razdeljen na dvanajst blokov. Stopimo v neke vrste časovno kapsulo. Tam se je čas ustavil, večina stvari, oprema so ostali nedotaknjeni, avtentični, le da jih zaradi zaščite ponekod prekriva prozorno polivinilno pregrinjalo. Tam so pisalne in druge mize, stoli, postelje, omare, cisterne, številni aparati, telefoni, teleprinterji, radijske in kriptirne naprave, televizorji, zemljevidi, terenske karte reliefa ... Pohištvo za bunker je bilo izdelano v tovarni Javor Pivka, telefoni so znamke Iskra, varovalke iz Izlak, papirnati izdelki so bili iz Palome ... Zalogo hrane in pijače, zadostno za pol leta, je odnesla bosanska vojska med balkansko vojno v devetdesetih na fronto.

Bunker je imel glavni vhod skozi kamuflažni objekt in več skrivnih izhodov za morebitno evakuacijo. Nič od tega ni bilo nikoli označeno na nobenem zemljevidu. Na planini Zlatar je bila nameščena tudi radijsko-relejna postaja, prek katere bi ohranjali stik z zunanjim svetom. Do nje vodi iz bunkerja navpični jašek v dolžini 170 metrov. Bunker je imel agregate za elektriko, svoj protipožarni sistem, prezračevalno-klimatsko napravo, ki je vzdrževala temperaturo od 21 do 23 stopinj Celzija, vlažnost pa do 70-odstotno. V notranjosti je bazen za vodno zalogo s kapaciteto 170 kubičnih metrov, a ima objekt tudi svoj vodovod in vodni vir v planinah. Vsi sistemi še vedno delujejo. Tehnika oziroma tehnologija v bunkerju je bila za tisti čas daleč najsodobnejša, najboljša možna, nekatera celo pred časom oziroma sploh še ni bila na trgu. Sto opremljenih spalnic je v bivalnem delu, dve kuhinji z dvema kantinama, pet velikih kopalnic. Tito je imel svoj blok, v njem pisarno s sprejemnico, prostor za tajnico, bivalni del s spalnico in lastno kopalnico, svojo sobo pa je imela tudi Jovanka Broz.

Bunker ima zdravstveno postajo z operacijsko dvorano, dve konferenčni sobi, da lahko hkrati potekata dve seji, pet operativnih centrov z direktnimi telefonskimi povezavami s predsedništvi zveznih republik in kabelsko televizijo ... Bunker bi zdržal jedrsko eksplozijo z močjo 25 kiloton, pravijo podatki.

Izginuli dokumenti

Objekt ni bil nikoli uporabljen. Niti ni bil testiran. Ali je bil Tito kdaj v njem? Vodička, ki nas spremlja, je na vprašanje iz stalnega nabora seveda navajena. "V resnici ne vemo, o tem ni pričevanj ali dokumentov," odvrne. Po nekaterih navedbah naj bi prišel jugoslovanski voditelj med gradnjo dvakrat v kontrolo, enkrat, ko se je v Konjicu mudil v bližnji tovarni orožja in streliva, ki je prav tako spadala v sklop vojaških objektov, drugič pa je odpiral tamkajšnje univerzitetne prostore. A dokumentov o bunkerju je malo, raziskovalci domnevajo, da jih je Jugoslovanska ljudska armada, ko se je leta 1992 umikala, uničila ali odnesla v Beograd. Pozivi mnogim tamkajšnjim institucijam, arhivom, ki so prišli iz Konjica po koncu vojn, da bi še bolj (s)poznali skrivnosti objekta D-0 ARK, so bili neuspešni. Še nekaj časa mora preteči, da se odprejo še nekateri arhivi, pripomni vodička, ki nas suvereno vodi skozi prostore. Za zdaj ni znano niti, kdo je bil arhitekt bunkerja. Delavcem, ki so prihajali na gradbišče, so pred vožnjo iz Konjica zavezali oči.

Skrivnost, ki mu je spremenila življenje

Kasneje je v javnosti o bunkerju največ govoril nekdanji vojak JLA, kasneje pa bosanske vojske Šerif Grabovica. Ta je bil ob prekomandi v bunker napoten leta 1979 kot vojaški policist - in tedaj je podpisal prisego o čuvanju državne tajnosti. Bil je eden ključnih ljudi, ki so vzdrževali in ohranjali bunker tudi po Titovi smrti, postal je neke vrste vodja, poslovodeči v objektu, ki so ga enako skrbno skrivali tudi po letu 1980. Skrivnost, ki je ni zaupal niti ženi, mu je, kot sam pravi, spremenila življenje. "JLA me je vzgojila, iz mene je naredila človeka, niti najmanjša možnost ni obstajala, da bi, ko je obstajala Jugoslavija, izdal in prevaral sistem, v katerega sem brezmejno verjel," je razlagal medijem. A ideja bratstva in enotnosti se je v devetdesetih sfižila in večnacionalna država se je potopila v krvavo vojno. V noči s 7. na 8. maj 1992 - tedaj so bili bosanski teritorialci že vse bližje objektu, v katerega se je zatekla JLA - je general jugoslovanske armade Milutin Kukanjac, komandant 7. armijske oblasti, izdal ukaz, da se Titov bunker uniči. Razstreli. Ostala bi le luknja v hribu ... Bil je detoniran s 4500 tonami razstreliva, ki je bilo podstavljeno na strateških točkah objekta.

Ko so se jugoslovanski vojaki umikali skozi enega od skrivnih izhodov, saj so se spopadi v okolici stopnjevali, je bil med njimi tudi Grabovica. Kot je dejal, bi morali z enega od hribov, tedaj že na varnem, sprožiti eksplozijo. "Ker smo se umikali v paniki, sem uspel pretrgati žice za detonacijo, zato nič ni odletelo v zrak," je pripovedoval. A že pred tem je nekaj časa, to so njegove besede, živel kot James Bond. V Konjicu so ga imeli za izdajalca samostojne BiH, za pripadnika JLA. V njej pa ni nihče posumil, tako pravi, da je na začetku vojne skrivoma odpotoval v Sarajevo in se dal na razpolago bosanskim silam. "Igral sem dvojno igro, ki se je srečno končala," se spominja. Doda še, da bi prišlo do izropanja bunkerja med vojno v BiH, če ne bi z Rajkom Andrićem skrbela, da se vse v njem, razen živil, ohrani. In se kasneje preda državljanom Bosne in Hercegovine. V vojnem času v devetdesetih in kasneje je bil Alija Izetbegović v bunkerju na obisku večkrat, prav tako ameriški generali, ki se niso mogli načuditi jugoslovanskemu skrivališču.

Zakaj se je vojaški in politični vrh Titovega režima v bistvu odločil za bunker v Konjicu? Določnega in dokazljivega odgovora tudi na to ni, a ko se približuješ lokaciji, ti postane jasno, da je bila ta v zavetju reke, gozdov in gora res dobro skrita, obenem pa še med preprostimi, manj sumničavimi in radovednimi ljudmi. Domneva se tudi, da je bila pomembna bližina skrivnega vojaškega letališča Željava pri Bihaću in nato morja, Splita, kjer je bila vojaška luka Lora.

Turizem, umetnost, posel, zgodovina

Danes je za Konjic Titov jedrski bunker vsekakor zelo pomemben, je namreč vir prihodka za turizem, je biznis. Gostje, ki pridejo v bunker, ostanejo še kakšen dan, za pohode, rafting, da izjemne kulinarke sploh ne omenjamo. Vsaj tri večje skupine na dan lahko odpeljejo v bunker vsak dan, če je povpraševanje. "Povpraševanje?" izpod čela pogleda mladenič, ki stoji za točilnim pultom zadnjega bifeja, preden cesta do bunkerja zapelje v divjino. "To poletje ga je, kolikor hočeš. Polno. Saj vidiš, kakšno gnečo imam na terasi. Ajde, kaj boste?" Mi smo bili v bunkerju ob devetih zjutraj, tura pa traja okoli ure in pol. Naslednji kandidati za opoldanski obisk so čakali ob kavi ali pivu. Vodička nam pove, da je velika večina obiskovalcev bunkerja iz Slovenije. "Nimate konkurence. Kateri praznik že imate 27. aprila? Dan ... Dan upora..." Pomagamo: "Upora proti okupatorju." Prikima: "Da, to. Letos je bila na ta dan tukaj norišnica, desant Slovencev. 500 ljudi smo imeli v bunkerju, avtobusi, kombiji, avti, motoristi ... Norišnica!" Ali kot se ob tem podatku pošali moj sarajevski prijatelj Dalio: "Slovenci ste prvi odšli iz Juge, legalno, mirno, dostojno. A obenem je pri vas še vedno največ ljudi, ki jih daje nostalgija."

Titov protijedrski bunker je impresiven, fascinanten objekt, danes je muzej oziroma arhiv, dokument časa. Obenem priča o mogočnosti neke države, sistema, "genialni norosti", totalitarni brezmejnosti, megalomanski razsipnosti samodržcev nekega obdobja. Za takšne projekte denar ni bil problem. O tem govori ena od umetniških instalacij v konjiškem bunkerju, imenovana Mercedes 310, avtorice umetnice Selme Selman iz Bihaća, ki zdaj živi in dela tudi v Združenih državah Amerike, v New Yorku. Umetnica, aktivistka, letnica 1991, je na njej upodobljena v kombiju nemškega proizvajalca, pred njo je kaos železja, odpada, reciklaže. Tematizira hladno vojno, preizprašuje ekonomske in socialne pozicije svojih staršev, delovnih v Titovi Jugoslaviji. Zaklonišče pod Zlatarjem je bilo konstruirano za posvečene, za elito, za vrh, ki bi se pred katastrofo rešil, navadni ljudje bi bili prepuščeni stiski, vojni, uničenju, sevanju. Bunker je (bil) kalkulacija, distopična napoved novega totalnega spopada, kar se nato k sreči ni zgodilo. Ali pa se še ni zgodilo? Se je pa na Balkan vojna med narodi, ki so živeli v skupni državi, vrnila v devetdesetih letih.

Ko se betonska vrata, ki vodijo v osrednji vhodni/izhodni tunel, zaprejo, nas spet obsije sonce in oblije poletna toplota. Nekakšno olajšanje pravzaprav. Ozremo se proti Neretvi, kjer na nabrežju zagledamo tablo z napisom: "Postavimo spomenik, ki nas bo opominjal na našo futuristično preteklost."