Dobitnik lota, ki to ni bil

Veliki loterijski dobitki so zmerom za javnost zanimiva tema, ljudi zanima, kdo je dobitnik, kaj bo storil z denarjem, kako se mu bo spremenilo življenje, ali bo kaj kapnilo tudi za druge. V romanu Toma Podstenška z naslovom Kar se začne z nasmehom, se junaku življenje spremeni, ker so ga imeli za dobitnika. Kar se začne z nasmehom, se je nadaljevalo za šaljivca resno, ker mu niti bližnji niso več verjeli, da nima denarja.
Podstenšek v knjigi torej na literarni način analizira absurdno situacijo, kjer je meja med resnico in lažjo zabrisana in so novice, ki se širijo, močneje od človeka. Loto dobitek deluje tudi pri tistih, ki ne dobijo.
Bi se vi, Tomo Podstenšek, razodeli kot dobitnik milijonov evrov na loteriji?
Zagotovo se ne bi pretirano izpostavljal, obenem pa zadetka tudi ne bi skušal prikriti pred bližnjimi. Glede na svoja prepričanja in relativno skromne materialne želje in potrebe bi večji del te vsote najbrž tako ali tako podaril ali namenil za kakšne družbenokoristne namene, morda projekte na področju kulture ali kaj podobnega … No, upam vsaj, med pisanjem romanov in razmislekih o človeških značajih sem velikokrat prišel do zaključka, da o nikomer ne moreš z gotovostjo vedeti, kako se bo odzval v ekstremni situaciji ali v bistveno spremenjenih razmerah.
Loterija šteje svojo dejavnost za igro. To igro nekateri vzamejo preveč resno in se izkaže, da ne izpolnjuje veselega in razposajenega dela človeškega življenja in še česa, kar naj bi igra počela.
Igrivost je sama po sebi zagotovo nekaj lepega in pozitivnega, hkrati pa nekaj, kar se med odraščanjem v veliki meri zatre. Sam to plat svoje osebnosti ohranjam in negujem tudi skozi ustvarjalni proces pisanja literature. Širše gledano, je igra v odrasli dobi družbeno zaželena samo v natančno določenih kontekstih, običajno povezanih s pojmoma koristnosti in profitabilnosti. S predstavljanjem nečesa, kot da gre zgolj za igro, se lahko tudi zmanjšuje občutek odgovornosti za posledice. Ampak najbrž vendarle ni čisto enako, če koga prisilimo v bankrot pri namizni igri monopolija ali če to storimo v realnem življenju.
Kako ljudje gledajo na bogataše? In kako na loterijske bogataše?
Naš odnos do ljudi je v veliki meri odvisen od njihovega socialnega statusa. Dokler bo denar ultimativno merilo vsega, dokler bo le petica dala ime sloveče in bo človek toliko veljal, kolikor plača, bo pač tako. Če se strinjamo glede dejstva, da sta s premoženjem povezana tudi družbena moč in vpliv, pa nas to dokaj hitro pripelje še do vprašanja, do kolikšne mere so lahko družbe z velikimi socialnimi razlikami med ljudmi in s tem povezano razporeditvijo družbene moči sploh še lahko demokratične.