(INTERVJU) Andreja Slokar: "Bilo me je strah - tako neuspeha kot uspeha. Športnik s tako usmeritvijo ne pride nikamor"

Prejšnji teden so bile na sporedu alpskih smučarjev tekme za državno prvenstvo. Za prvokategornike v svetovnem pokalu, kjer se tam bojujejo z najboljšimi, morda nebodigatreba pred koncem sezone. Za druge, ki se šele prebijajo, pa priložnost za dokazovanje. Za Andrejo Slokar, 23-letno Ajdovko, bi težko našli mesto v teh razvrstitvah. V tej sezoni se je kot meteor pojavila na smučarskem nebu in tam pustila svetlo sled že v nekaj mesecih delovanja. A po pristopu v slalomu za DP, kjer je suvereno opravila s konkurenco, bi lahko zaključili, da je na tem nivoju že rutinerka. Če kje, pri njej videz zagotovo ne prikaže celotne slike. "To je moj prvi naslov državne prvakinje v slalomu, tako da je lepo. No, letos se mi je veliko stvari zgodilo prvič - osvojila sem prve točke za svetovni pokal in bila prvič na večini prizorišč, dočakala sem prvi nastop na svetovnem prvenstvu."

V primerjavi s svetovnim pokalom ste tokrat v Kranjski Gori čutili razliko v pristopu, v pripravi na tekmo? Je bilo zdaj že veliko bolj sproščeno, ker niste tekmovali z najboljšimi slalomistkami na svetu?

"Na nivo, ki je prisoten v svetovnem pokalu, sem se privadila zelo hitro. Tam je vse dorečeno, vse gre na sekunde in tekmovalci se moramo držati pravil. Start je ob tej uri, interval med tekmovalkami je takšen ... ni popuščanja. In to mi je všeč, ker tako lahko ohranjam nadzor. Čeprav sem na startu pogosto zelo živčna, mi zelo pomaga, ker na tekmah najvišjega nivoja natančno vem, kaj me čaka. Ko je pred menoj še ena tekmovalka, imam za pripravo še minuto in pol. Treba bo zapreti smučarske čevlje. No, ko govorimo o državnem prvenstvu, bi se komu zdelo, da smo nastopali na zelo enostavnih progah. Posebej za nas, ki smo tačas glavni favoriti, bi moralo biti tako. A z vidika motivacije in vsega drugega so to zelo težki nastopi."

Državna prvenstva že dolga leta pripravljajo ob koncu sezone, ko so mišice in glave najboljših že utrujene in so misli že pri dopustu.

"Res je konec sezone v svetovnem pokalu, a to še ne pomeni, da se za nas smučarje začnejo počitnice. Veliko stvari se še moram naučiti. Na državnem prvenstvu sem se stežka motivirala, težave sem imela celo z ogrevanjem. Nenehno sem si dopovedovala, da še ni konec in da so v tej sezoni še trije tedni treningov in testov opreme. Z mislimi se bom morala vrniti k temu, kar počnem. Sicer lahko hitro naredim neumnost in staknem poškodbo. No, niti državnega prvenstva še ni konec, saj bom na startu še v superveleslalomu in v kombinaciji. Zatem gremo v Reiteralm na testiranje smuči. Zadnje dejanje bo v Banskem, kjer bomo imeli zaključne treninge sezone. Konec bo 14. aprila, do tedaj bomo izkoristili odlične pogoje po dobri zimi, ko je povsod še dovolj snega."

Namesto na počitnice po sezoni odhajate na operacijo kolena. Kaj je narobe z njim?

"Lani februarja sem se poškodovala, ko sem zadela količek. Počil je medialni meniskus in natrgala sem si križno vez. Zato lani nisem nastopila na Zlati lisici."

Po tako hudi poškodbi že celo sezono tako uspešno smučate?

"Da, imela sem nekaj sreče. Pogovarjali smo se že o operaciji, kar bi pomenilo izgubo najmanj pol leta smučanja. Sreča je bila, da letos februarja zaradi korone niso operirali. Potem smo rekli, da že mora biti tako."

Vmes ste verjetno morali okrepiti preostale mišice, da so prevzele vlogo križne vezi. Kaj pa bolečine, kako ste njih premagali?

"Koleno mi še zmeraj oteka in imam velike težave. A sem oseba, ki preveč ne razmišlja, kako jo nekaj hudo boli in zato - ne zmore. Ko si priznaš, da te boli, postane bolečina še bolj intenzivna. Rekla sem samo, da bom potrpela do konca sezone, in potem je šlo. Sem se navadila živeti s poškodovanim kolenom."

V takih razmerah ljudje običajno obležijo in noge še premakniti ne morejo. Ko pa se razmere umirijo in je mogoče nadaljevati, se številni ne odločijo za operacijo. Vi imate poseg že ponovno dogovorjen?

"Med poškodbo sem se veliko ukvarjala s telesno pripravo, obenem sem se izogibala skokom. Še zmeraj prav veliko ne tečem, to nadomeščam s kolesarjenjem. Zdravniki menijo, da bo bolje po operaciji. Zdaj sem za veliko stvari prikrajšana. Dogovorjena sem za poseg v Innsbrucku pri dr. Christianu Finku, ki je operiral skoraj vse tekmovalce s podobnimi težavami. Obiskala sem ga že decembra, ko mi je koleno povsem zalilo. Takrat sem dobila injekcijo. Upam, da bo koleno po operaciji delovalo bolje. Zaradi te poškodbe se mi pojavljajo druge težave. Sem dovolj trmasta in tudi bolečine imajo izvor v glavi."

V tej sezoni se vas je že prijela oznaka najboljše slovenske slalomistke. Ni pa dosti manjkalo, pa bi vse ostalo samo pri željah. Idealnih pogojev za smučarsko kariero doslej niste imeli in niti vaša pot ni bila tipična.

"Še dve leti nazaj sem resno razmišljala, da bi končala smučarsko kariero. Res mi je bilo težko, saj nisem vedela niti tega, kje delam napake. Ko ni rezultatov, je težko vztrajati. Takrat sem vse jemala kot obliko pritiska. Nisem se zavedala lepote tega športa, nisem uživala v tem, kar sem počela. Res garamo, a hkrati uživamo. Danes vem, da se ukvarjam z najlepšim poklicem. Sama sem vse to dolgo dojemala kot breme. Moj pogled na šport je bil popolnoma zgrešen, zato ni bilo niti pogojev za rezultate."

Kdaj je prišlo do premika in kaj je temu botrovalo?

"Iz brezna me je izvlekel kondicijski trener Severin Lipovšek. Na lep način mi je poskušal dopovedati, da je to, s čimer se ukvarjam, nekaj zelo lepega. Za dobre rezultate sem sicer imela dovolj dobre predispozicije, a morala sem se začeti ukvarjati tudi z mentalnimi pripravami. Nisem se smela ozirati na druge, garati sem morala zase in se spremeniti. Ko sem bila pri tem uspešna, je prišlo vse ostalo. In - eko."

Kako je bilo to videti v praksi, kaj je bilo treba najprej spremeniti?

"Najtežje mi je bilo priznati, da delam napake, po priznanju in zavedanju sem že bila na pravi poti. Pred leti nisem hotela niti slišati, da bi lahko počela karkoli narobe. Nisem si priznala, da je moj pogled zgrešen. Lahko da sem bila še v puberteti, lahko da je bilo to posledica odraščanja. Nekoč se mi je zdelo, da so vsi proti meni. Na stvari sem gledala z negativo, vse sem delala z muko. To se mi je dogajalo, ker me je bilo strah - neuspeha in tudi uspeha. Strah me je bilo milijon in ene stvari. Če bi živela normalno življenje, bi to morda šlo skozi, a športnik s tako usmeritvijo ne pride nikamor. Pri nas šteje samozavest. Če si obkrožen s strahovi, ko imaš preveč dvomov, te ni nikjer. Točno to se mi je dogajalo. Vsa ta leta sem stala na startu, in ko sem se pognala na progo, so mi noge zamrznile. Nisem naredila niti dveh zavojev."

Se je premik zgodil v trenutku ali je to bil proces in kdaj ste začutili, da ste neka druga Andreja Slokar?

"Zadnje dve, tri leta sem delala na sebi. Dojela sem, da ni vse tako, kot sem najprej mislila. Sploh med korono sem imela tudi nekaj sreče. Spoznala sem osebo, ki mi je dosti pomagala pri psihološki pripravi - poleg Severina in Boštjana Božiča. Tega človeka ne bi želela izpostavljati. No, saj se bo izvedelo, vendar bi želela, da še nekaj časa ostane skrivnost. Ni prišlo čez noč, ko sem začela drugače gledati na smučanje."

Kako zdaj dojemate uspehe?

"Uspehi - in neuspehi - so sestavni del športa. Ne počutim se še povsem domače, ko sem uspešna ali neuspešna. Ko sem neuspešna, sem razočarana. Zavedam se, da sem za to kriva sama, ker sem se zadeve lotila napačno. Ko je uspeh, je lepo. A spet nisem take vrste oseba, da bi se po enem uspehu veselila, in si ne domišljam, da sem naredila nekaj velikega. Uspeh dojemam kot lep korak naprej, ni pa še to to. Veselila se bom, ko bom naredila največ, kar sem sposobna. In veselja si ne bom dovolila sredi sezone. Takoj bi mi padla osredotočenost."

Tako ste v tej sezoni prišli do najvišje slovenske uvrstitve na svetovnem prvenstvu v Cortini - do petega mesta v slalomu. In ste izjavili, da bi lahko bilo bolje.

"Ja, v Cortini mi je bilo lepo že od prvega dne. No, v bistvu sem prišla tja s težkim nahrbtnikom. To je bila prva tekma, ko sem po dolgem času čutila pritisk. Naredila sem napako, ker sem dovolila, da mi pride do živega, ko sem v medijih prebrala, da sem najboljša slovenska slalomistka. Pa sem do takrat v svetovnem pokalu le enkrat prišla do točk. Potem sem bila že kar najboljša slalomistka - bilo je daleč od tega. In sem razmišljala - Ojej, zdaj vsi nekaj pričakujejo od mene. In kaj bo, če ne bom uspela? Danes vem, da tudi v primeru neuspeha ne bi bilo nič drugače. A takrat sem bila pod pritiskom. Na progi se je potem videlo, kako zelo sem si nastop vzela k srcu. Na prvi progi sem naredila napako, ker sem smučala s trdimi, lesenimi nogami. Strah in trepet."

Tudi v naslednji sezoni še ostajate v okviru svoje ekipe?

"Kmalu bomo sedli za mizo in se začeli dogovarjati. Izhodišče je dobro, a se zavedam, da kot športnik nimam na voljo 20 let časa za ustvarjanje. Kot športnico me zanima samo to, kar je najboljše zame. Tako bom po koncu kariere lahko rekla, da sem naredila največ, kar sem lahko. In si ne bom očitala, kaj vse bi lahko naredila, a si nisem upala! Zdaj moram reči: Hvala moji ekipi in moji družini, ki me nenehno opominjajo, naj sprejemam odločitve, ki so zame dobre."

Sreča je tudi, da sta vaša starša dovolj premožna in vam lahko omogočita smučarsko ekipo, s katero ste naredili preboj med najboljše smučarke.

"Res imam srečo. Predvsem sem srečna, da imam okoli sebe ljudi, ki so mi za zgled. Tako vem, da se nikoli ne sme popustiti."

Takšna sta vaša starša?

"Ja, predvsem moj oče, ki je vse zgradil iz nič. Njegova pot ni bila lahka in kot otrok nisem razumela, kaj mi je govoril, ko mi je dajal lekcije o življenju. Zdaj mi je zmeraj bolj jasno. Občudujem njegove energijo, vizijo in nepopustljivost. Začrtal je pot in gre po njej ter pri tem ne popušča niti za ped. Takšna bi lahko bila tudi sama - nekoč."