(INTERVJU) Miran Tepeš: Ko me je Jurij premagal, sem zaključil

Čeprav se včasih zdi, da se slovensko štetje olimpijskih medalj začne šele z osamosvojitvijo, je takšnih kar malce pozabljenih odličij iz časa Jugoslavije še malo morje. Za eno od njih je poskrbel nekdanji skakalec Miran Tepeš, ko je s Primožem Ulago, Matjažem Zupanom in Matjažem Debelakom v ekipni tekmi v Calgaryju leta 1988 zaostal le za Finci. Po njegovih stopinjah sta šla sin Jurij, eden najboljših letalcev, kar jih je Slovenija imela, in hči Anja, ena od pionirk (slovenskih) ženskih skokov. Tudi Miran Tepeš se je preusmeril vanje leta 2016 – po skoraj dveh desetletjih asistiranja direktorju moškega svetovnega pokala Walterju Hoferju je postal pomočnik direktorice v ženskih smučarskih skokih, Japonke Čike Jošide. Ker se sezona za dekleta začne šele v drugi polovici decembra, je Tepeš minule dni še preživljal ob svoji veliki ljubezni, jadrnici Skokici, s katero je že trikrat obplul svet in o tem vsakič tudi napisal knjigo. A njegove misli so počasi že usmerjene tudi proti prihajajoči zimi …

Gospod Tepeš, zima bo, milo rečeno, nenavadna. V smučarskih tekih se najboljše države odpovedujejo nastopom, Kitajska je odpovedala vsa zimska tekmovanja na svojih tleh, vsi ostali kolebajo, kaj storiti z gledalci … Kje je prava mera?

"Vsakodnevne vesti o koronavirusni bolezni so res mračne. Skuša se najti kompromis, da se z našimi tekmami ne ogroža zdravja. A tekmovanja in šport morajo iti naprej. Šport je ena od gospodarskih dejavnosti. Bo pa treba iskati pravo ravnovesje, dokler ne bo cepivo v širši uporabi."

Je Planica pri organizaciji svetovnega prvenstva v poletih našla to pravo ravnovesje? Naposled je izpadla tudi ideja o gledalcih v avtomobilih …

"Če se bo tekmovanje izvedlo, je vsekakor prava rešitev. Vsi tekmovalci bodo v mehurčku oziroma v snežinki, kot pravimo pri FIS-u. V njej bodo vsi testirani oziroma negativni. Ker ne bo gledalcev, mora biti tekmovanje izvedeno čim bolj racionalno. Tista ideja z avtomobili … Saj je lepo imeti neko občinstvo, a avtomobili, ki bi se na obrobju Triglavskega narodnega parka ogrevali s prižganimi motorji, so lahko ekološko sporni. Potrebnih bi bilo tudi več ljudi za organizacijo in varnost. To bi lahko bila dodatna motnja v časih, ki niso naklonjeni druženju."

Vi ste SP v poletih v Planici že doživeli leta 1985, ko ste bili šesti. Kako se spominjate tistih časov?

"Takrat se še ni skakalo tako daleč. Svetovni rekord je meril okrog 190 metrov. Tekmovanje je trajalo tri dni, šteli so se le najboljši skoki. Bilo je bolj zapleteno, kot je danes. In bolj nevarno. Takrat še ni bilo smučine, po naletni rampi smo malodane slalomirali. Sicer se pa v kakšni družbi rad spomnim teh časov, kakšnim dogodkom se še danes nasmejimo."

Ali drži legenda, da ste prenehali skakati, ko vas je sin Jurij prvič preskočil?

"Res je. Za hobi sem skakal še kakšnih deset let po aktivni karieri, tam nekje do 41. leta. Ženi sem obljubil, da bom nehal, ko me bo prvič kateri od otrok premagal. No, potem me je okrog leta 2001 na enem državnem prvenstvu Jurij res preskočil; bil je trinajsti, jaz pa okrog 20. mesta. Tako sem postavil smuči v kot, žena pa si ni nič bolj oddahnila, saj sta se otroka skokom še toliko bolj posvetila." (smeh)

Ali ima to, da je Jurij sčasoma postal eden najboljših letalcev na svetu, kakšno povezavo z vami? Geni, nasveti …?

"Predvsem je dejstvo, da se je rodil v skakalni družini. Ob njegovem rojstvu sem bil še aktiven, nato sem skakal še za hobi, tudi postal funkcionar. Že zaradi tega je, hočeš nočeš, rasel in živel s skoki. Doma smo se potrudili, da je skoraj prej smučal kot shodil. Na snegu je bil enostavno doma. Posledica tega je ukvarjanje s skoki. Se pa je v prvem razredu na šolski tečaj prijavil sam. Danes se morajo starši podpisati zraven, nam je pa Jurij šele po nekaj mesecih povedal, da obiskuje tečaj."

Ste imeli kaj vpliva pri spomladanski odločitvi, da kljub domačemu SP-ju zaključi kariero?

"Jurij je malo trmast. Moje mnenje je, da ko si dve leti oddaljen od želenih ciljev, je čas, da nehaš. Pri njem je ta agonija trajala malo dlje. Videl sem, da se muči, da je pogosto zaradi tega slabe volje. Večkrat sem mu svetoval, da je čas za ukvarjanje s čim drugim. On je vse skupaj vlekel malo dlje, kot bi jaz. Je pa o vsem odločal sam."

Koliko še spremljate moški svetovni pokal, zdaj ko Jurija tam več ni in ko tudi profesionalno niste več tako močno vpleteni?

"V bistvu sem še vedno; na FIS-u sem zadolžen za nasvete pri novih skakalnicah, zaščito proti vetru, razvoj kompenzacijskih sistemov. Ta področja sem obdržal. Nekatere ženske in moške tekme so na istih prizoriščih. Sicer si pa moške tekme ogledam po televiziji."

Kako bi ocenili možnosti slovenske reprezentance za medaljo na SP? Začetek sezone ni bil ravno najboljši, a menda so poleti neka povsem druga zgodba …?

"To je res. Naši fantje so že zaradi Planice nori na polete, bolj kot drugi. Vzporednico lahko potegnemo le še z Norvežani. Zaradi posebnega naboja v Planici naši fantje naredijo še korak naprej. Že moja generacija je, za te fante zdaj pa to velja še toliko bolj. Obenem v primerjavi z drugimi pri nas gojimo letalski tip skakanja, kjer je poudarek bolj na tehniki leta kot na odrivu. Tudi zato nam večje skakalnice bolj ležijo. Možnosti za medaljo tako zmeraj so, saj imamo nekaj res dobrih letalcev. Se pa mora nekaj stvari ujeti."

Prva avstrijska ekipa je minule dni zaradi okužbe preživela v karanteni, brez možnosti treningov. Ali bi lahko takšne stvari, ki se bodo najbrž še dogajale, kompromitirale regularnost sezone oziroma v tem primeru Planice?

"Obstajajo pravila, koliko reprezentanc mora sodelovati na tekmi, da je ta veljavna; od desetih najboljših ekip vsaj sedem. Glede tega bo tekmovanje zagotovo regularno. V Planico imajo vsi možnost priti, če bo le test negativen. Bolezen se v ekipah seveda zgodi, a skrb za svoje zdravje je stvar posameznika. Vem, da je to zdaj oteženo. Vseeno pa ne gre zaradi tega postavljati pod vprašaj regularnosti tekmovanj."

Smučarske skoke marsikdo potlači z besedami, da se z njimi resno ukvarja le nekaj držav. Vi ste v enem od intervjujev navedli, da jih goji okrog 40. Ali torej podcenjujemo globalni pomen slovenskih uspehov?

"Nikdar nisem trdil, da so skoki masiven, svetovni šport. Ne da se ga gojiti za rekreacijo, saj je treba biti za skoke resno v trenažnem pogonu. Obenem je treba imeti skakalnice, sneg, primerne vremenske pogoje …, česar marsikje na svetu ni. Druga stvar je pa popularnost. Ta je pa precej velika, ker gre za atraktiven šport, zanimiv za medije in gledalce. Med zimskimi športi smo zagotovo blizu vrha."

Trenutno je velika enigma smučarskih skokov Finska. Nekoč malodane nepremagljiva reprezentanca danes zaradi pomanjkanja vrhunskih skakalcev na ekipnih tekmah le izjemoma sodeluje. Kaj se tam dogaja?

"Na Finskem so malo zaspali, ko so gibanje otrok v naravi zamenjali računalniki in telefoni. Ko mladine več niso uspeli animirati, da bi prišla na skakalnice, je zmanjkalo kakovosti in so ostali zadaj. Pa čeprav imajo vse naravne danosti, tudi skakalnice, da bi postali uspešni. Prej se jim je zdelo, da vse samo od sebe teče, zdaj se morajo pa veliko bolj truditi."

V času globalizacije, ko številni športi obračajo milijone, ima najbolj ugledno skakalno tekmovanje, novoletna turneja, še vedno glavno nagrado za zmagovalca 20.000 frankov, torej 18.500 evrov. V svetu športa se to zdi vsaj smešna, če ne že kar sramotno nizka številka. Zakaj je tako?

"V primerjavi z drugimi športi so te cifre res majhne. Lahko bi pa tudi rekli – življenjske. Zakaj bi moral en vrhunski nogometaš zaslužiti na stotine milijonov? Ali je res toliko več vreden kot znanstvenik? V številnih športnih tekmovanjih nagradni skladi predstavljajo več kot polovico vrednosti tekmovanja. V skokih je to manj kot deset odstotkov, včasih manj kot pet. Na FIS-u nagrade omejujemo le navzdol, organizatorje pa spodbujamo, da bi dali več, a se trdovratno držijo minimuma."

Še za dve tretjini manj denarja je v ženskih skokih, ki pa so se v zadnjih desetih letih z uvedbo svetovnega pokala in prebojem na olimpijske igre vendarle emancipirali. Kje kot pomočnik direktorice za ženske skoke še vidite rezerve oziroma v katero smer jih boste razvijali?

"Predvsem se skrbi za zdrav razvoj. V tem pogledu delajo dekleta daljše in odločnejše korake kot fantje. Raste število deklet, kakovost skokov … Slednje vidimo ob primerjavi višine naletnih mest. Znano je, da so najboljše skakalke boljše od mladincev, pa tudi sicer lovijo fante. Počasi odhajajo na največje skakalnice, interes medijev in gledalcev je vedno večji. Še zmeraj pa bi si želeli imeti več tekmovanj, sploh v decembru."

Kdaj pa bodo dočakale atraktiven mejnik – polete v svetovnem pokalu? Vidite to kje v bližnji prihodnosti?

"Zdi se mi zelo realno v naslednjih petih letih. Morda že čez dve leti. Obstajajo načrti, da bi v Vikersundu ob moškem SP-ju v poletih tudi dekleta imela svojo tekmo. A dobro pripravljenih mora biti dovolj deklet, da bi bilo to smiselno."

Še največja ovira je bojazen pred poškodbami in posledična negativna publiciteta?

"Verjetno, a število poškodb smo v zadnjih desetih, dvajsetih letih močno zmanjšali. Dekleta pri poškodbah več ne izstopajo proti fantom, procentualno je poškodb celo manj."

Kako drugače je za vas delati v ženskih skokih, če jih primerjate z moškimi?

"Bolj hvaležno. V ženskih skokih je vse bolj prijazno in je več poudarka na prvinskem športu, v moških pa je v ospredju močnejša komponenta posla."