Od našega poročevalca iz Pekinga: Prvi korak k normalnosti zelo posebnih iger

Tu smo, v avtobusu na platoju pred mednarodnim letališčem v Pekingu. Med uglednimi gosti prepoznam Ester Ledecko – čudežno Čehinjo, ki je sem v Azijo prišla, da obrani dve zlati medalji, osvojeni v korejskem Pjongčangu. Posebna je, ker ji je to uspelo v dveh panogah – v superveleslalomu alpskega smučanja in v paralelnem deskanju. Kaj posebna, izjemna Čehinja je to. Poznam jo tudi s poletnih počitnic na grškem otoku Lefkadi, kjer na windsurfu drvi po zalivu ribiške vasice Vasiliki gor in dol. Ni vrag, hoče nastopiti tudi na poletnih olimpijskih igrah. V tem je sorodna vodilnim možem Pekinga, ki po poletnih olimpijskih igrah sedaj organizirajo še zimske. Nekaj posebnega torej.

Med ugledne potnike našega avtobusa številka 13 uvrstim še Branka Šimica. Mednarodnega delegata Fis, ki bo na igrah skrbel, da se bodo smučarske tekme nordijskih kombinatorcev odvile v pravo smer. Zanimiv mož, oče nekdanjega slovenskega kombinatorca Mareta, ki je med kariero spoznal, da v športu zanj ne bo kruha, in je danes doktor, predavatelj na fakulteti. Oče pa je ostal v športu in je danes visoko v hierarhiji Fis. O njem bomo nekaj več slišali jutri.

Evo, vsi smo tukaj v kar dotrajanem avtobusu, na katerem se že rišejo ledene rože. Mraz pritiska. Resda še ne tako, kot napovedujejo. A to bo še najmanjša težava. Mi moramo na koncu poti do prizorišča skozi preizkušnjo drugačne vrste. Pred nami je pet ur vožnje z avtobusom - do Zhangjiakoja, kjer bodo tekme skakalcev, deskarjev, tekačev in biatloncev. Po pričanju naših predhodnikov, ki so šli skozi kalvarijo, mora ta pot miniti brez postankov, kvečjemu z enim. Ostali bomo brez možnosti zapuščanja avtobusa. Izziv bo toliko večji, ker vozilo ne premore veceja. Po tej preizkušnji bomo dobili prve zmagovalce Pekinga 2022. Olimpijskih iger, ki so tokrat iz športa, preko zdravstva in varnostnih zadev svoje seve razširile na vse pore družbenega življenja.

Mi smo nared

Flaše, kamor naj bi scali med potjo, so pripravljene. Sam sem pripravljen še nekoliko bolj temeljito. V prvem letalu z Brnika do Carigrada nisem zaužil veliko tekočine, v kozarcu sem pustil pol kokakole. In na drugi, deveturni vožnji do Pekinga je šel v smeti drugi obrok. Sedaj sem resda nekoliko žejen in mi želodec kruli, a z razlogom. Mene ta pot že ne bo podrla.

Krenemo takoj, ko v letališki zgradbi še zadnjič odtočimo kot kulturni ljudje. Gospod Šimic je bil tukaj na igrah že decembra na generalki in takrat so imeli slabo izkušnjo. Vse, kot sem zapisal v uvodu. "Po tistem smo Kitajcem napisali dolgo pismo z opisom napak, ki smo jih zaznali. Tudi to s prevozom z avtobusi in brez toaletnih prostorov, če že niso uredili postankov, je bilo na papirju," razloži.

Prvo presenečenje doživimo, ko šofer na avtocesti ne pelje s hitrostjo 30 kilometrov na uro, kot o tem pišemo v že legendarnih zgodbah. Po štiripasovnici se je Kitajec zagnal s kar normalno hitrostjo za avtobus, nekje do 80 kilometrov. To si pojasnimo kot naglico, ker je tukaj prvi dan novega leta. Srečno novo pa si v Aziji ljudje obvezno voščijo v krogu družine.

Potujemo ... in po manj kot dveh urah vožnje dočakamo postanek. Tak ob bencinski črpalki, z diksiji na asfaltu. Le da to niso kabine, pač pa kontejnerji. Kot čreda priložnost izkoristimo za obisk sanitarij. Ko pa voznik na poti ustavi še drugič - takrat pred zidano zgradbo, ki izpolnjuje vse pogoje počivališča ob avtocesti, nekateri moramo že precej pritisniti, da iz sebe izcedimo še kaj vode.

So se izboljšali

Potem samo še zaključimo, da so Kitajci sprejeli opozorila, ki so jim jih še novembra pošiljali denimo obupani deskarji, delegati Mednarodne smučarske zveze in vsi, ki se spoznajo na organizacijo največjih športnih prireditev. Iztok Kvas iz Maribora je bil na tisti preizkušnji tako potrt, da je gladko odpovedal sodelovanje na prireditvi, na katerih je sicer nameraval sodelovati kot strokovnjak. Morda bi si ob naši izkušnji premislil. Prevoz je pohvalil tudi Šimic: "To je povsem nekaj drugega, sedaj so pogoji med prevozom že kar sprejemljivi."

In še nekaj moramo priznati – protokol na letališču ob prihodu v Peking je bil tekoč, brez pretiranega čakanja in tudi brez preobsežne administracije. Resda smo veliko živcev izgubili že doma, ko smo izpolnjevali najrazličnejše formularje (tudi o tem obsežneje v prihodnjih poročilih). Toda tukaj v Pekingu praktično pri nobenem okencu ni bilo čakanja. Postanke smo imeli na carini, pri policiji in zdravstvenem osebju, ki nas je testiralo. Za nemoten prihod je poskrbela armada prostovoljcev v belih oblačilih. Resda so še zmeraj podobni marsovcem, a to je je mladina, ki govori angleško in je vešča ravnanja z elektronskimi napravami. Skratka, znali so pomagati, ko se je zapletlo.

Pa še to – v državo so nas spustili, ne da bi imeli lastne rezultate testiranja na covid-19. Prvotne protokole, o katerih so poročali vsi, ki so bili že na pripravljalnih igrah, organizatorji očitno skušajo narediti vsaj približno človeške. To je že prvi korak k normalnosti teh sicer zelo posebnih iger.