(PEKINŠKA RACA) Ni Panasonic, a deluje

Na prizoriščih imamo novinarji poleg šotorov, kjer nastajajo prispevki in kjer na toplem po televiziji spremljamo dogajanje, na voljo mešano cono. To je območje na prostem v cilju, skozi katero se tekmovalci morajo sprehoditi na poti do slačilnice.

Tam so običajno na voljo za izjave, tudi krajše intervjuje. Za prve vtise po dogodkih, na katerih so redki osvojili medalje, večini pa do teh nekoliko zmanjka. Tam novinarji iščemo nadaljevanje športnih zgodb, ko kamere v živo ugasnejo.

Običajno je med nami in sogovorniki na tem prostoru ograja. Ta sega do prsi – ravno prav, da lahko s športniki vzpostavimo primeren stik. No, to je letos postalo sporno. Glede na hitro širjenje virusa smo bili pretesno skupaj. Tako so med nami že na tekmah za svetovni pokal postavili še eno ograjo in naredili koridor, med dvema ograjama pa je meter praznega prostora.

Sedaj je treba vprašanja zastavljati nekoliko bolj na glas. Ker tudi športniki niso vsi veseljaki, ki se jih sliši daleč naokoli, smo si omislili palice, na katere pripnemo diktafončke in jih približamo sogovornikom. Te palice originalno služijo za selfije, mi smo si jih pa prilagodili.

Na tekmah za svetovni pokal je šlo tudi brez tega pripomočka. Stegnil si roko in diktafon je bil dovolj blizu športnikovim ustom. A ti Kitajci so druga zgodba. Tako sem bil prisiljen nabaviti teleskopsko palico. Kupil sem jo že v Mariboru. Čeprav gre za zelo enostavno pogruntavščino, še zdaleč ni bilo enostavno. Na koncu palice je ustje, v katero vpnemo telefon, in tu je nastal problem.

Najprej sem zavil v specializirano trgovino z računalniki. Tam so slišali samo za teleskopske palice, morda bi jih lahko tudi naročili, rok dobave pa ni znan. Naslednja trgovina je bil mariborski Big Bang. Prodajalec je bil zelo prijazen, odprl je kar nekaj škatlic, v katerih so bile palice. Od sofisticiranih po ceni 79,90 evra do bolj preprostih po 19,90 evra.

A kljub navitim cenam hudiča še nisem razkril, spet je bil skrit v drobnem tisku. Vsa industrija z elektroniko je danes osredotočena na telefone. In ti so širši od mojega olympusa. Moj diktafonček je priročen, opravlja svojo funkcijo brez razmišljanja, a je precej ožji kot telefon. In tako ni teleskopske palice, ki bi bila narejena za širino diktafonov. Vsaj v Big Bangu je nisem našel.

Slednjič sem že sredi Maribora pomislil na Kitajce, na njihovo trgovino na Bohovi. Na poti sem se ustavil še v Tediju, evropski različici kitajske trgovine. Končno sem našel nekaj, kar mi je ustrezalo. Saj je bilo ustje še zmeraj preveliko za moj diktafonček, a prepričala me je cena - osem evrov. Če že imam nekaj, kar ne ustreza, naj bo vsaj poceni.

Tako sem prišel na prvo olimpijsko prizorišče na Kitajskem. Zavil sem v miks cono, s kosom lesa sem pritrdil diktafon na objemko, vse sem zavil na palico in pomolil proti prvemu športniku, ki je prišel mimo. Rezultat je bil boren. Kitajci so tukaj med nami in športniki naredili pravi prepad, širok več kot dva metra. Moja teleskopska palica pa meri slab meter.

A Kitajci niso kar tako. Vedeli so, kaj se mi bo zgodilo. Zato so v tem medprostoru namestili prostovoljce. Pokličeš koga med njimi, ta vzame kartonsko škatlo, vanjo položim diktafon in kitajski študent potem tisto škatlo drži v bližini ust mojega sogovornika. Ni Panasonic, a deluje.