(PEKINŠKA RACA) Snemimo maske

Iz domovine prihajajo vesti, da bodo zaščitne maske kmalu preteklost. Prve evropske države so ukrepe proti okužbam že ukinile, naši jih bodo kmalu posnemali. Končno. Svoboda. Nič za to, da imamo vsak dan toliko na novo okuženih z virusom, kot jih še ni bilo, da tolčemo rekorde. Ne, panika je bila, ko smo imeli v državi enega kužnega, takrat so nas zapirali v stanovanja in preizkušali koeficient naše upogljivosti. Glede virusa smo sedaj v liberalni fazi - vsak naj si ga privošči. Nedolgo od tega ga je poskusil kar naš premier.

No, zdaj sem na Kitajskem in tukaj ukrepe, povezane z omejitvijo širjenja virusa, jemljejo še zelo resno. Domačini, ki so v stiku s športniki, spremljevalnim osebjem, nami novinarji ipd., so tako vedno v nepredušnih belih skafandrih. Bojijo se nas kot hudič križa.

Ob dnevnem testiranju, razkuževanju itd. je za nas, ki smo gostje, na Kitajskem glavni ukrep nošenje zaščitne maske. Tretji teden jo že nosim povsod; še pred vecejem stoji prostovoljec in opozarja, da je treba tja z masko.

Začel sem s tisto svetlo modro zaščito čez nos in usta, ki sem jo prinesel iz Slovenije. Takšno, ki je prinesla bogastvo komu iz naših logov. Napol humanitarcu, napol kriminalcu. Seveda si predstavljam, kako mu take oznake pridejo do živega, tam v zasebnem letalu nekje na poti do havajskih otokov.

No, tako masko so mi sneli že pri prvem obisku medijskega središča. Prostovoljec je samo pristopil in mi ponudil zapakirano kitajsko masko, tip KN95. Take so tukaj obvezne.

Naslednjih nekaj dni sem potem nosil to vrsto zaščite za usta in nos. A gumica je bila kar močna in zategnila se je za ušesi. Vse bolj me je bolelo. Kot da bi tukaj naredil vse narobe in me je bilo treba kaznovati. In ko pišem, je tudi dovolj časa za proučevanje bolečine. Ta se je iz predela ušes hitro razširila; kmalu me je od te presnete gumice bolelo pol glave, celo zatilje.

Še sreča, da nisem imel možnosti izbirati hotela, v katerem tukaj med olimpijskimi igrami stanujem. Dodelili so mi hotel Even Chongli, kjer zagovarjajo srednje visoke turistične standarde. Tako so mislili tudi na reveže moje sorte, ki jih ob nošenju običajnih mask začne boleti glava. Zjutraj me na mizi v sobi zmeraj čaka maska, kot da bi sobarica vedela za mojo bolečino, nadstandardna.

Z oznako N95 Kitajci izdelujejo bele obrazne maske, ki se prilegajo obrazu in imajo gumico, ki ne gre za ušesa, pač pa za tilnik. Rešeno. Glava me več ne boli in zdi se mi, da se z njo celo na nedavne domače dogodke o zaslužkih pri nabavi mask, pa o še zmeraj skrivnostnem izginotju šleperja z maskami, pred katerim se bi moral fotografirati naš obrambni minister, spominjam z nekoliko manj začudenja in ogorčenja.

In še to – maske tukaj na Kitajskem delijo, ne prodajajo. Morda ne bi bilo povsem narobe, če bi kako maniro iz tega sicer fuj-komunističnega sveta celo povzeli. Četudi za foro, zdaj ko smo pred volitvami. Ali še bolje; počakajmo do marca, ko so napovedali, da bo vsega konec. Ko bomo sneli maske. Tako in drugače.