(PEKINŠKA RACA) Soba 2130

Soba, ki je med olimpijskimi igrami moj dom, ima številko 2130. No, tam v glavnem spim. Številko sobe si je treba zapomniti, saj te po njej vprašajo spodaj na zajtrku in ko je treba oddati dnevne vzorce sline v analizo za covid.

Hotel je Even Chongli. Lasje so mi šli pokonci, ko sem septembra lani rezerviral prenočišče v tem hotelu. Cena je astronomskih 200 evrov na noč. Kolegi novinarji so povečini nastanjeni v Secret Gardnu. V naselju z devetimi zgradbami, ki jih bodo po koncu iger zelo verjetno začeli ponujati študentariji. Tako sklepam po informacijah o standardu, ki velja tam. Sam ob prijavi nisem imel izbire. Vzel sem, kar so mi ponudili.

In to je samo najboljše. Najprej - sem v elitnem predelu Chongli, ki se ga že drži naziv kitajski Davos. Poleg je hotel Intercontinental, ki sodi v verigo tovrstnih hotelov s standardom, ki mora biti po vsem svetu enak - vrhunski. Mi smo sicer privesek k najboljšemu, a se ne moremo pritoževati. Pravkar sem izmeril dimenzije svoje rezidence - deset krat štiri korake. Vau.

Oprema? Zakonska postelja, mehke bele rjuhe, odeja iz gosjega perja, štirje debeli vzglavniki. Bar. Kuhalnik za kavo, poleg skodelici in vrečke neskafeja pa Liptonov zeleni in rumeni čaj (ne vem še, kateri pomirja in kateri "nahajpa"). Stranišče ločeno, evropskemu Geberitu za tip keramike tukaj na Kitajskem pravijo Toto. Tuš kabina posebej. V kamnu, s kanaleto na tleh. Televizijski ekran, vgrajen v steno, premer, da ga z roko komaj zaobjamem, krepko nad sto centimetri.

Postrežba v sobo 24-urna. Lahko izbiraš, ali ti piščanca s karijem (za 108 juanov, okoli 15 evrov) prinese natakar ali ti ga pripelje robotek. On šiba po hodniku gor in dol, postoji pred vrati in potem milo prosi. Ja, oglaša se. Odpreš vrata, vzameš hrano, prebereš navodila za plačilo s kartico Visa (ta ima na olimpijskih igrah monopol) in mašina, podobna pomivalnemu stroju na kolesih, se urno odpelje nazaj na izhodiščno mesto. Dom ima pri dvigalu levo.

Ob prihodu me je čakala vrečka pozornosti. Darilce. V les izrezljana rečna galeba, ki se s trebuščki dotikata in grulita v zrak. Položena sta v rdečo šatuljo, poštempljano z olimpijskim emblemom in posvetilom Skupaj naprej. Hvala, odnesel jo bom domov. Da se otroci po dolgem času spet lahko igrajo z leseno igračo.

Je že v kovčku, kamor sem sprva vtaknil še eno okroglo škatlico. Čakala me je ob postelji, na nočni omarici. Lična je, z vgravirano zgornjo stranjo, majhne modre rožice. Notri je verjetno mazilo za ustnice, saj v tem mrazu, na vetru in gorskem soncu hitro popokajo. Poskušal sem jo odpreti, pa mi ni uspelo. Bil sem tudi brez očal.

No, čez nekaj dni sem našel čas tudi za navodila, ki so me že ob prihodu čakala na mizi v sobi 2130. Pisalo je nekaj tudi o tisti okrogli stvari na nočni omarici. Tokrat sem si jo ogledal z očali na nosu. Prav na sredini je edini zapis v latinskih črkah - call (klic). Madona, med prtljago sem spravil napravo, ki je tukaj nenehno povezana z nekom tam doli, ki čaka na signal. Če bi zaznal znake slabosti, če bi ugotovil simptome bolezni, ki jo tukaj vsi preganjamo kot steklo zver, moram le močneje pritisniti, da se opna na škatlici zlomi. Čez minuto, dve bodo v sobi oni v belih skafandrih. Zame pa bo - game over, konec igre.

Sedaj je škatlica spet na nočni omarici. Enajsta noč je mimo in znova sem zaspal v sobi 2130. Utrujen, a zadovoljen. Prevedeno v športni jezik: nov dan, nova zmaga. Ti, škatlica, pa si spet izgubila!