Dolina pod Poncami je ob koncu tedna samevala. Žal se je bojazen našega orla, ki je največkrat preletel dvestometrsko znamko, Roberta Kranjca, ko smo se pred dnevi - medtem ko je šival kombinezone - pogovarjali z njim, uresničila. Že to, da so zadnje tekme potekale brez gledalcev, si je težko predstavljal, pa še naši skakalci so bili v odlični formi ...
Svetovno prvenstvo v poletih in zaključek v Planici bi v vsakem primeru minila brez Kranjca, ki je navduševal množice obiskovalcev planiškega praznika v minulih letih. Da bi tekme prvič, če izvzamemo sezono, ko je bil poškodovan, potekale brez njega, ga ni niti malo vznemirjalo. "Jaz sem zaključil," je odločen. Potem ko je lani po zadnji tekmi skakalne smuči pospravil v kot, ni več skočil. "Nikoli več ne bom skakal. Ko zaključiš, zaključiš. Svoje sem naredil. Skoki niso hobi program, preveč je nevarno," razlaga 38-letni Kranjčan. Ne zamika ga niti, da bi dal smuči na ramo in se vzpel na zaletišče. Tudi fizično ni več pripravljen za skoke, skakalci potrebujejo specifično pripravo: "Zdaj sem ves čas na kolesu, tako da imam težave že, če grem kdaj tu gor (nad šiviljsko delavnico, op. p.) v fitnes ovir'ce preskakovat."
Nemci imajo osem tekem, mi le eno
Kranjec je najdlje, 244 metrov, poletel na svetovnem prvenstvu v Vikersundu. "Ampak bi dlje skočil v Planici, vendar sem prekinil skok. Še zmeraj mi je Planica bolj všeč, že zaradi tega, ker je doma, imaš domačo podporo. Sta pa obe letalnici zelo lepi." In kaj Planico dela tako posebno? "Eno je to, da je tu zaključek, ko je med tekmovalci in med osebjem vse bolj sproščeno. Sploh če je lepo vreme, ambient doda svoje. Slovenski navijači so zmeraj dobri, za razliko od drugih držav zmeraj pridejo v velikem številu. In je super skakati." Nekaterim športnikom so domača tekmovanja tudi v breme, a Kranjec, ki je v Planici večkrat stal na stopničkah, ni bil med njimi: "Doma imaš podporo domačih navijačev in dobiš neko energijo, ki jo je težko razložiti. Ful dobro je doma nastopati. Škoda, da ni več tekem pri nas. Nemci imajo denimo osem tekem, mi pa le eno."
Na SP se le "talajo" medalje
Pregovorno sproščeno vzdušje v Planici prinaša veliko anekdot, a te niso za javnost, jih ne razkrije Kranjec. Sicer pa za različne zabavne zgodbice niti ni na voljo veliko časa. "Vpet si v skoke. Celo dopoldne si na skakalnici, misli so skoncentrirane na tekmo. Potem sledijo masaže, savna. Ni cajta, da bi ne vem kaj počel. To ni piknik."
"Gotovo je bilo najbolje, ko sem skakal in sem bil v formi, je pa tudi s te strani zanimivo"
Kranjčanu ni mar za rekord
Tri leta je od zadnjega svetovnega rekorda v smučarskih poletih. Njegov lastnik je v Vikersundu postal Avstrijec Stefan Kraft, ki je doskočil pri 253,5 metra. Najbrž novega še lep čas ne bo. "Morda bo še kak meter daljši, a pod obstoječimi pravili se daljši polet ne more zgoditi, ker mednarodna smučarska organizacija to blokira," je jasen Kranjec. Ali s tem ubijajo sanje orlov, da bi leteli dlje? "Konec koncev 250 metrov ni slabo. Ne moreš pa sanjati, da boš šel 300 metrov, če fizično ne gre," razmišlja Kranjec, ki priznava, da je med poletoma, dolgima 200 in 244 metrov, velika razlika. Četudi je svetovni rekorder, ker je največkrat, 212-krat, preletel 200 metrov, mu to nič ne pomeni, niti ne ve, kdo se mu je najbolj približal. "Bil sem vesel, ko sem šel prvikrat 200, pa stotič in dvestotič, to je pa tudi vse." Največ mu pomenita olimpijska medalja in naslov svetovnega prvaka. A tudi ob tem ne zganja nostalgije: "Če pridejo obiski in bi radi videli medalje, jim jih pokažem, drugače pa jih ne gledam."
Že med kariero študiral o dresih
Staroste, ki že dolgo od blizu spremljajo polete v Planici, znajo povedati, da so nekdaj orli pred poletom spili kakšnega kratkega za pogum. Kasneje je kdaj dišalo tudi po prepovedanih substancah. "Tudi sam se ne bi spustil po letalnici le s kapo in lesenimi smučmi, kot so se nekdaj. Danes je to profesionalni šport in tega ni. Če kdo to počne, ne vem, kaj dela na skakalnici."
Na kolo z Rogličem
Upokojeni skakalec ima zdaj malo več časa kot v tekmovalnih časih. "Včasih sem moral skrbeti za regeneracijo, zdaj mi ni treba in lahko počnem kaj, česar prej nisem mogel. Veliko sem na kolesu, malo tečem v hribe. V fitnes grem kdaj, letos sem tudi smučal," razodene Kranjec, ki vrhunskega športa ne pogreša. Od vsega pa ga najbolj navdušuje, da mu ni treba gledati na prehrano. Sicer je pridobil dobre štiri kilograme, večinoma zaradi kolesarjenja, a se mu to na videz ne vidi. "Danes se ne sekiram, če zvečer kaj pojem, takrat nisem smel. Če pa sem že kaj, mi ni bilo v redu in sem šel potem laufat."
Hčerki ne dovoli skakati
Kranjec danes gotovo ve, kaj je pomembno za uspeh v vrhunskem športu. "Imeti moraš motivacijo, zaupati sistemu in biti pošten do sebe. Imeti moraš tudi cilje in verjeti vanje. Brez ciljev težko karkoli izpelješ." Pa svoje izkušnje deli z mladimi? S tistimi, ki še tekmujejo, tudi z mladinci, gre kdaj na skakalnico, a tako ali tako imajo trenerja, razloži. "Sem bolj v vlogi opazovalca, in če kaj 'porajtam', povem." Skoke spoznava z druge plati, ki je prav tako zabavna. "Gotovo je bilo najbolje, ko sem skakal in sem bil v formi, je pa tudi s te strani zanimivo." Najbrž bo tudi sam enkrat trener, mišljeno je, vendar potrebuje še nekaj časa, pove. Za zdaj zelo uživa za šivalnim strojem.
