(KOMENTAR) Nazaj k COP!

Podnebne konference pod dežnikom UNFCCC, konvencije združenih narodov za podnebne spremembe, vsako leto znova zelo nazorno izrišejo, kako kompleksen je pravzaprav naš svet, in seveda vsako leto znova odslikajo geopolitično in še kakšno drugo realnost sveta. Zato se je nekega trenutka sredi diplomatskega viharja številnih nevihtnih celic, ki je grozil, da se bo izdelal v velikanski tornado in odnesel cel dogovor, ki so ga pogajalci mukoma sestavljali 14 dni, zdela neskončno naivna predsednica Severne Makedonije Gordana Siljanovska-Davkova, ki je razlagala o pomenu narave za človeka.

Pa čeprav so mnogi govorili o naravi, so bili njihovi glasovi prezrti, preglašeni, omejeni na 20-minutne intervale v ograjenem prostoru za protestnike. Kulisa, šov. Dobro, bil je finančni COP, a bistvo vsega - reševanje planeta, ki se pregreva - je ostalo pod ogromnim kupom političnega smoga sedanje realnosti. Seveda eno brez drugega ne gre, sploh, če gre za finance, a če smo se v Köbenhavnu ​in Parizu pogovarjali o planetu, smo se tokrat o - orožju. Kot smo se ob ekonomski krizi na COP pogovarjali o denarju. Ampak bistvo podnebnih konferenc ne bi smelo biti tako zelo občutljivo na viharje, podnebna pogajanja vendar niso neka zel, ki je komaj pokukala iz tal, ampak imajo vsaj 30-letno tradicijo. Od prvih sestankov znanstvenega IPCC mineva že skoraj 40 let opozarjanja na ničkolikokrat dokazano znanstveno dejstvo - svet bo kmalu pahnilo s tečajev, če se ne ukrepa, sledi le še več kaosa. A znanost je, kot kaže, postala tudi podnebnim konferencam odveč. Bolj na redko so bili obiskani paviljoni znanstvenih organizacij, denimo Arktičnega sveta, ki je gladko postregel s podatki o taljenju permafrosta, ki podira infrastrukturo v Sibiriji, mnogi pogledi pa so se pasli ob razkošju paviljonov Katarja, Rusije, Singapurja, Izraela.

Dobra vest je, da podnebje in njegova konferenca še vedno spravi za isto mizo delegacije držav v sporih, ampak interesi še zdaleč niso v reševanju planeta, kot je veljalo nekdaj. Seveda nikoli popolnoma, tako naivno le ne gre razmišljati, saj gre vendar za politični proces, a bili so časi, ko so velike osebnosti, kot so Christiana Figueres, Barack Obama, Angela Merkel, John Kerry, pognale proces v pravo smer z enim samim govorom delegatom. Kako zelo lahko šibko vodenje konference, ki na isto mesto posedi delegate vseh držav sveta, škodi pogovorom, se je še kako očitno pokazalo letos, ko je situacija res zašla v globoko z nafto obogateno blato. Ni čudno, da so veterani podnebnih pogajanj zmajevali z glavami, razočarani nad procesom, ki so ga oskubili do stržena. Dobro vedo, če odmre še ta, bodo vsi konflikti tega sveta še hujši in izlegli bodo še nove. Podnebne spremembe so podstat in pospeševalec vseh kriz!

Upanje ostaja v dejstvu, da se na pogajanjih še vedno prikažejo vse delegacije, in tudi dogovor, ki je bil po hudih mukah sprejet, v bodoče pa daje boljši občutek še premik iz naftnih držav. Najprej v Brazilijo, ki je že letos - oh, olajšanje - pokazala zelo veliko zavzetost za stvar.