Zapleti in nerodnosti, ki so podnebno konferenco spremljali ves čas, so se nadaljevali tudi na zadnji plenarni seji v Bakuju, ki se je končala v nedeljo zjutraj oziroma 30 ur po predvidenem zaključku v petek zvečer. Pobiranje stav, za koliko se bo zavlekla konferenca, je nekako že folklora podnebnih pogajanj. A pomembno je, da so pogajalci dogovor končno spravili pod streho. Tudi finančni del, ki zavezuje razvite države, da namenijo državam v razvoju 300 milijard dolarjev letno od leta 2025 do leta 2035, ter "poziva" ostale države, da prispevajo dodatna sredstva do cilja 1300 milijard letno. Težava, ki jo vidijo kritiki, je, da osnovna obljuba ne določa, za kakšno vrsto denarja gre - revne države bi veliko raje videle denar v obliki nepovratnih sredstev iz javnih financ, a bogate so pri tem previdne in polnijo podnebne sklade praktično z vsem - javnimi, javno spodbujenimi financami, krediti ... Drug pomemben uspeh konference je dogovor o mehanizmih ogljičnih trgov, ki bo vendarle omogočil trgovanje z emisijami toplogrednih plinov med državami. Gre predvsem za sodelovanje sistemov različnih držav, v EU ta sistem poznamo kot ETS-sistem, podobne mehanizme za trgovanje imajo tudi ostale države, a se med seboj precej razlikujejo. Gre za zadnji košček v sestavljanki pariškega podnebnega sporazuma, ki v desetih letih še ni bil dorečen. Prvi poizkusi snovanja emisijskih trgov so se večkrat izjalovili, bogate države so si namreč kupone kupovale z investicijami v državah v razvoju, ki pa niso nujno prispevale k blaženju podnebnih sprememb, sploh pa je bil nadzor nad početjem preslab ali ničen. Tudi zato so nevladniki in revne države z juga večkrat med pogajanji opozarjali na pasti teh trgovanj.
"Začetek nove dobe podnebnega financiranja"
Oba dogovora sta uspeh, pravi Tina Kobilšek, slovenska podnebna pogajalka, ki je z ekipo uspela Slovenijo postaviti med vidnejše države na pogajanjih: "Po dolgih in zahtevnih pogajanjih so države le sklenile konsenz glede ključnih odločitev letošnjega COP-a. Gre predvsem za odločitev o novem finančnem cilju, ki predstavlja trikratno povečanje dosedanjega cilja. Pomembno je predvsem, da bodo pri tem prispevale kot doslej bogate države, a so obenem k prispevku povabljene tudi ostale države. Pri tem imamo v mislih predvsem tiste, ki so ekonomsko zmožne prispevka. Na drugi strani pa je poudarek pri prejemnicah pri državah, ki to pomoč najbolj potrebujejo, so najbolj ranljive. Šlo je za iskanje zelo delikatnega ravnotežja." Tudi minister Bojan Kumer je ob koncu (in med konferenco) ponovil, da je pomembno, da je dogovor sprejet, saj bi z vsako zakasnitvijo težje nadoknadili zaostanek. Evropski komisar za podnebno ukrepanje Wopke Hoekstra pa, da gre za "začetek nove dobe podnebnega financiranja".
Predsedujoči konferenci, azerbajdžanski minister za ekologijo in naravne vire Muhtar Babajev, je označil konferenco za uspeh, a tega mnenja, vsaj ko gre za izvedbo pogajanj, še zdaleč ne delijo vsi. Res pa je, da se države pripravljajo na organizacijo podobne konference dve leti, Azerbajdžanu jo je uspelo izpeljati v 11 mesecih. Ampak še nikoli se ni zgodilo, da bi se države v neki točki tako zelo skregale, prišlo je celo do prerivanj.
"Razočarani nad vlogo EU"
Na nevladni strani in med državami v razvoju je razočaranj več. Tik pred finišem pogajanj se je denimo vpletla Indija, ki je tudi glasno protestirala in dogovora ni podprla, podobno tudi Savdska Arabija, ki je napredek blokirala večkrat.
Jasper Inventor, vodja delegacije COP29 Greenpeace, je prepričan, da je bil dogovor izhod v sili: "Dogovorjeni finančni cilj je obupno neustrezen in zasenčen zaradi stopnje obupa in obsega potrebnih ukrepov. Najboljši in najslabši multilateralizem je videl, da so osamljeni blokatorji zataknili že tako težke pogovore, preden je bil dogovor sklenjen. Ljudje so siti, razočarani, mi pa bomo vztrajali in se upirali, ker je to boj za našo prihodnost! Ne bomo odnehali. Ko gledamo na COP30 v Belemu, moramo ohraniti upanje – upanje, ki je trdno zasidrano v ljudeh, ki zahtevajo podnebne ambicije."
Tudi Barbara Kvac iz društva Focus je kritična: "Po treh letih procesa, katerega namen je bil določiti nove zaveze bogatih držav za financiranje podnebnega ukrepanja na globalnem jugu, se je COP29 končal s sprejetim finančnim ciljem, ki je 1000 milijard nižji od ocenjenih potreb. Gre za slab dogovor, ki zanemarja opozorila znanosti in odgovornost bogatih držav do skupnosti, ki se soočajo z naraščajočimi posledicami podnebne krize, ki je same niso povzročile. Zasluge za neuspeh pogajanj so na strani držav globalnega severa. Še posebej smo razočarani nad vlogo EU, ki je obljubljala vodilno vlogo in grajenje mostov med ranljivimi in bogatimi državami, dejansko pa pokazala le lastno nepripravljenost prevzemanja odgovornosti."
Velika pričakovanja v Belemu
Ni pa bila sprejeta odločitev o globalnem pregledu stanja, pogovori se bodo nadaljevali na junijskih zasedanjih v Bonnu. Sprejeta je bila odločitev glede blaženja, ki pa zahteva dodatni dialog na to temo. "Ne gre za napredek na tem področju, kar je zaskrbljujoče, a pri tem že razmišljamo v smeri naslednjega COP-a v Belemu v Braziliji, ki bo ključen za pripravo novih nacionalnih ciljev držav pogodbenic konvencije (NDC). Pomemben napredek je na področju prilagajanja na podnebne spremembe. Države imamo dogovorjen globalni cilj za prilagajanje, znotraj tega pa so dogovorjeni sektorski cilji," je dejala slovenska pogajalka Kobilšek. Letošnji dogovor je prispeval k razvoju indikatorjev za spremljanje tega cilja.
