Bonbon
Toda pozor - nekateri škodijo zdravju, zato je prav, da smo previdni z njihovo uporabo in natančno preberemo, kaj kupljeno živilo vsebuje.
Ste vedeli, da potrošniki v razvitih deželah z živili zaužijemo približno šest kilogramov aditivov na leto? Ker naj bi bili potrebni, da se hrana ne pokvari. Vendar analize kažejo, da je samo deset odstotkov aditivov, ki pomagajo pri daljši obstojnosti hrane, večina, 90 odstotkov, pa je povsem kozmetične narave, saj živila naredijo na oko in okus privlačnejša - spremenijo namreč barvo, teksturo, okus in videz, hrana je tako lepša in okusnejša. To pomeni, da večina aditivov v živilih ni nujno potrebna, še več, po podatkih Evropske agencije za varno hrano (EFSA) naj bi seznam dovoljenih aditivov zaradi neželenih reakcij, alergij in celo tveganj za zdravje kmalu skrajšal.
Kaj je pravzaprav aditiv? Gre za snov, ki se živilu doda zaradi potrebe proizvodnje, transporta ali prodaje, da živilo torej obarva, zgosti, omogoči mešanje vode in maščobe ali olja, da konzervira, utrdi ali spremeni okus živila, da osladi, ščiti pred oksidacijo, omogoči tvorbo želeja, da živilo zakisa, glazira ... Vsak uporabljen aditiv mora biti varen, če ga živilo vsebuje v dovoljeni količini. Poleg tega zmerno uživanje aditivov v živilih v daljšem obdobju ne bi smelo škoditi zdravju.
Potrebni in nepotrebni aditivi
Poznamo več vrst aditivov - glede na njihovo funkcijo jih delimo na antioksidante, barvila, sladila, zgoščevalce, encime, arome ... Marjana Peterman pravi, da mora proizvajalec pred uporabo nekega aditiva pridobiti dovoljenje pri že omenjeni evropski agenciji, pogoj za pridobitev dovoljenja pa je negativen test njegove toksičnosti. Ker rezultati niso povsem zanesljivi, je dovoljenje za uporabo izdano za neko določeno obdobje, nato je treba aditiv ponovno testirati. Navodila o še skrbnejšem preverjanju aditivov v hrani je pred dvema letoma izdala tudi Evropska komisija.
Antioksidante, ki so na embalaži označeni z E in številko iz serije 300, najdemo skoraj v vsaki hrani, ki jo varujejo pred oksidacijo, ohranjajo njeno vrednost in barvo. Med najpogostejšimi antioksidanti so vitamin C, citronska kislina in vinska kislina. Sodobne tehnike proizvodnje preprečujejo oksidacijo živil, zato se danes oksidanti uporabljajo v manjših količinah kot v preteklosti.
Barvila, označena so z E in številko iz serije 100, se živilom dodajajo, da ne izgubijo prvotne barve oziroma da je barva intenzivna, torej atraktivna na pogled (bonboni, osvežilne pijače). Mnogi menijo, da je dodajanje barvil živilom nepotrebno in skrajno zavajajoče, saj potrošnika zapeljiva barva zavede v pogosto lažno prepričanje o izvrstnosti okusa.
Sladila, ki so označena z E in številko iz serije 900 z izjemo sorbitola (E 420) in maltitola (E 421), so nizkokalorični nadomestki za sladkor - gaziranim pijačam, jogurtu, žvečilnemu gumiju, dietnim živilom in podobno jih dodajajo za zmanjševanje njihove energijske vrednosti. Takšni izdelki pritegnejo potrošnika, saj je prepričan, da mu bodo pomagali pri zmanjševanju telesne teže. Vendar lahko pretirana uporaba sladil povzroči prebavne težave.
Konzervanse uporabljamo za podaljševanje roka uporabnosti živil, saj bi se brez njih hrana hitreje pokvarila. Označujemo jih z E in številko iz serije 200, najpogostejši konzervansi pa so nitriti in nitrati (od E 249 do E 252) za meso in sire ter sulfiti in sulfati (od E 500 do E 552) za izdelke iz sadja in zelenjave.
Stabilizatorji, označeni z E in številko iz serije 400, pa so namenjeni zgoščevanju, želiranju, utrjevanju, mešanju sicer "nekompatibilnih" sestavin (na primer olja in vode). Nujno so denimo potrebni pri pripravi margarine. Z ojačevalci okusa imajo živila izrazitejši okus, označeni so z E in številko iz serije 600, najpogosteje je uporabljen mononatrijev glutamat (E 621), ki je dodan juham v vrečkah, mesninam, pripravljenim jedem in mešanicam začimb.
Med aditive štejemo tudi arome in nekatere encime, ki do nedavnega še niso bili strogo nadzirani. Kot pravi Petermanova, je obe skupini aditivov Evropska agencija za varno hrano že vzela pod drobnogled. Čeprav slovenska zakonodaja še ne zahteva označevanja encimov, ki so živilom dodani, da jih ohranijo in izboljšajo njihovo vrednost, jih nekateri proizvajalci že navajajo na svojih izdelkih.
Previdnost že, a brez panike
Dejstvo je, da se vse več ljudi zaradi sodobnega načina življenja prehranjuje s sestavljenimi, že vnaprej pripravljenimi živili, da pravzaprav uživamo pravcati koktajl aditivov, zato je pri njihovem dolgotrajnem uživanju povečana tudi verjetnost tveganja za zdravje. Strokovnjaki ugotavljajo, da je več kot polovica aditivov zagotovo varna, tretjina jih je "razumno" varna, dobrih deset odstotkov pa je tistih, ki lahko povzročijo alergijo ali druge neželene učinke ali drugače škodijo zdravju. Dokazano nam škodijo dodatki, kot so: kofein, niacin, nitrati, nitriti, benzoati, tartrazin, glutamat, sulfiti, lecitin, aspartam in košenil. Kljub temu pa pri Zvezi potrošnikov Slovenije odsvetujejo povzročanje panike oziroma fobije pred aditivi, ki jo občasno sprožajo zagovorniki zdrave hrane. Nesmiselno je a priori zavračanje kakršnihkoli prehranskih dodatkov, češ da so nevarni za zdravje, poudarja Marjana Peterman, saj je še zmeraj živilom smiselno dodajati aditive za ohranjanje obstojnosti, kajti uživanje mikroorganizmov, ki se razvijejo v pokvarjenem živilu, je za zdravje veliko bolj tvegano od aditiva.
Seveda pa je prav, da na embalaži prepoznamo tiste aditive, ki niso nujno potrebni, in se, ko upoštevamo še vsebnost soli, sladkorja, nasičenih maščobnih kislin, prehranskih vlaknin, vitaminov in mineralov, odločimo, ali bomo izdelek kupili. Petermanova opozarja, da so proizvajalci včasih zelo iznajdljivi in na embalaži aditivov ne označijo z E-ji, ampak se raje odločijo za posebno ime, ker pri nakupu računajo tudi na tisto skupino potrošnikov, ki zavrača živila z dodatki.
Na kaj smo pozorni
Natančno preberite, katere sestavine vsebuje živilo, ki ga prvič kupujemo. Namesto konzervirane zelenjave in sadja se raje odločimo za svežo ali zamrznjeno, ne pijmo sladkih, gaziranih in obarvanih pijač, ampak stoodstotne sokove (ali vodo), klobase in mesne konzerve zamenjajmo za presno meso. Veliko bolj zdravo je, če namesto že pripravljenih jedi kupimo zgolj osnovna živila in jih doma sproti pripravimo. Pogosto je resnično dejstvo, da je živilo, ki ni lepo na oko, boljša izbira - suhe marelice, denimo, sicer niso lepe barve, a so brez aditivov, marelice, ki so izrazito oranžne barve, pa vsebujejo sulfite in sulfate. Jušni koncentrati in pripravljene začimbne mešanice so prava zbirka aditivov - izognemo se jim s svežimi, posušenimi ali zamrznjenimi začimbami. Garancijo za majhno število aditivov (ker tako določa zakonodaja) dajejo oznake za geografsko poreklo ali tradicionalni ugled, pa tudi certifikati za ekološko poreklo.
