"Noben poklic ni tako vezan na tradicijo kot rudarski stan," iz zvočnikov po velenjskem stadionu odmeva glas komandanta parade Borisa Sotlerja, ko nagovori rudarje, ki so v ritmu koračnice premogovniškega pihalnega orkestra prikorakali s Titovega trga. "Skok čez kožo še ne naredi rudarja. Pomeni pa korak na poti do zaupanja in spoštovanja vrednega člana rudarskega stanu. To zgodbo ponavljamo, da se naša tradicija ne bi nikoli prekinila," naznani in kmalu na sode povabi prve štiri mlade rudarje.
"Nismo več dijaki in pobi"
Ko ob starešinah povedo generalije – svoje ime in priimek, datum rojstva in kraj, od koder prihajajo – v rimah povedo še svoje geslo. "Svetilka sveti v temni jami, čuje se strojev pomočnih tam ropot. Premoga kupe pod nogami, rudarja pa obliva pot. Sveta Barbara nad nami naj bedi, da čim manj nesreč se nam zgodi," svoje geslo odrecitira eden od njih. Komandant parade odredi, da so si prislužili vrček piva, ki ga morajo izpiti na dušek. In potem s soda skočiti čez kožo. Da so od takrat rudarji, naznanja tudi rdeči nagelj, ki jim ga pripnejo na prsi. Letos je tradicijo nadaljevalo 38 novincev rudarskega stanu, ki so zaključili šolanje na Šolskem centru Velenje –14 geostrojnikov rudarjev, štirje geotehniki, trije inženirji rudarstva in geotehnologije in 17 dijakov elektrostrojne smeri. "Zelo fajn je bil Skok, fenomenalen. Zdaj smo sprejeti med starejše, nismo več samo dijaki in pobi, ampak pravi dedi, če povem po domače. To mora biti, to je tradicija," po svojem skoku vtise strne Andrej Umbreht.
