Tudi letos so v ekološki drevesnici v Kozjanskem parku za prodajo pripravili okoli 2600 sadik različnih sort jablan in hrušk. Ponudba se spreminjajo glede na to, katero sorto je treba spodbuditi v sadovnjakih in kaj sadjarji najbolj iščejo. "Prodamo veliko bobovca in carjeviča. Pa krivopeclja, štajerskega mošanclja, zlate parmene, grafenštajnca, londonskega pepinga, rumene lepocvetke in ontaria," našteva vodja drevesnice, Adrijan Černelč, iz službe za ohranjanje narave in naravovarstveni nadzor v Kozjanskem parku.
Poslednja jablana
V sadovnjakih po Kozjanskem, ki so večinoma segali v 50. leta, v čas ustanavljanja zadrug, so našteli največ bobovca - še danes univerzalne sorte. "Manjše kmetije so ob živini, poljih, vrtu in vinogradu imele še nekaj sadnega drevja. Bobovec je odporen proti otiskom, dobro prenaša transport in skladiščenje. Ko je padel na tla, je tam zdržal tudi tri tedne, in so ga pobrali, ko so imeli čas," pripoveduje Černelč. Največ pozornosti in pomoči pa so potrebovale sorte, ki jih je predstavljalo le še po eno drevo. Včasih so odkrili, da jih je več, le ljudje jih drugače imenujejo. Rdeča škrobotavka je denimo tudi štrudlovka in vinšca.
Zelo različne letine
Visokodebelne jablane so visoke od štiri do šest metrov. Najbolje jih je saditi od novembra do začetka brstenja, pravi Černelč. Nekatere sorte, denimo carjevič, lahko rodijo že tretje leto, bobovec šele, ko dopolni pet ali sedem let. Hruške tepke obrodijo pri 15 letih. A namen ni čim prejšnja letina. "V preteklosti, ko so sadna drevesa vsako leto malo obrezali, gnojili s hlevskim gnojem in jim zračili zemljo, so vsako leto obrodila. Pri neoskrbovanih drevesih pa imamo problem. Kot denimo lani, ko je bil pridelek preobilen, letos pa ga ni skoraj nič. Nastaja izmenična rodnost," pojasnjuje Černelč.
Že od pradavnine
Zametki sadjarstva segajo v pradavnino, ko so ljudje bližje svojih domov nasadili sadje, ki jim je bilo v naravi všeč, razlaga Černelč. Veliko kasneje, v 17. stoletju, so na Kozjansko veliko sort vnesli baroni Moškoni iz Pišec, njihovi oskrbniki pa iz grajskega sadovnjaka v svoj. V 18. stoletju je sajenje jablan za hrano in senco popotnikom ukazala cesarica Marija Terezija. V začetku 19. stoletja so jablane rasle ob šolah. Najbolj opevani carjevič pa je denimo naključni sejanec. "To pomeni, da je nekdo posadil pečko," pravi Černelč. In tako so se jablane razširile.
Jablane imajo v krajini in identiteti Kozjanskega dolgo tradicijo
