Celjski škof Maksimilijan Matjaž: Beseda zaleže manj kot zgled

Zelo potiho in previdno je v čevlje svojega poslanstva, za katero ga je določil papež Frančišek, stopil novi celjski škof Maksimilijan Matjaž. Po imenovanju se je namreč umaknil v osamo, "da bi lahko začutil čas, službo kot ljudi in kraj, kamor sem poslan", je na svojem prvem nastopu zunaj cerkvenih zidov dejal celjski škof. Ni jih bilo malo, ki so čakali na njegov prvi javni nastop. Ta se je v Celju zgodil ta teden ob predstavitvi njegove knjige Iz Besede; izšla je pri Založbi Družina, kjer je dr. Matjaž več let v posebni rubriki razlagal svetopisemske besede. Na predstavitvi so Celjani prvič začutili svojega novega škofa, ki je v nasprotju s svojim predhodnikom, ljubljencem ljudstva Stanislavom Lipovškom, videti nekoliko bolj zadržan. A je ravno tako topel, prijazen, iskren sogovornik, ki se bo Celjanom gotovo prikupil.

​Športnik, zgodovinar, biblicist

So ga pa morda nekateri Celjani zgodaj zjutraj že srečali na teku. Novi škof je namreč velik ljubitelj športa. In zgodovine, ki jo je v Celju najti na vsakem koraku. "Šport mi je zelo blizu. To je bil način, da sem intenziven študij pred leti kolikor toliko zdrav preživel. Če se le da, zgodaj zjutraj tečem. Tudi kolo mi je zelo blizu. Večkrat sem že prekolesaril celo slavni El Camino, saj je navsezadnje tudi priložnost, da se srečujemo. Sedaj je priložnost za srečevanje tek," opisuje. "Zgodovina pa je bila moja prva ljubezen. Tudi študij teologije me je sprva pritegnil z zgodovinskega vidika," razlaga doktor znanosti in priznani biblicist, ki je bil od leta 2013 do imenovanja za škofa predstojnik Katedre za Sveto pismo in judovstvo na Teološki fakulteti v Ljubljani. Celje mu je tako tudi zaradi močnega pečata zgodovine zelo všeč. "Je zelo ohranjeno mesto, na vsakem koraku lahko zaslutiš, da ima zelo močno zgodovino. Predvsem pa slutiš, da so tukaj ljudje, ki jim zgodovina nekaj pomeni, saj so ti koščki zgodovine negovani z veliko pozornostjo. Veselim se časa, ko bom lahko v miru stopal po teh ulicah, pa tudi po teh, ki so pod nivojem, torej v Mestu pod mestom," napoveduje.

Trenutno pa se najbolj posveča skrbi za duhovnike škofije, ki je bila dve leti in pol brez škofa. "Odsotnost se čuti, v smeri iskanja neke večje povezanosti, v iskanju neke smeri. Razpoloženje je sedaj na zelo visoki ravni. Ljudje pričakujejo in je veliko hrepenenje, da bi se kaj spremenilo, premaknilo. Morda je malo več strahu, dvomov, a vidim, da prevladuje zelo ustvarjalen duh, tako da se zelo veselim tega dela. Moje prvo poslanstvo je bilo v teh dneh poslušati. Naša škofija je velika, od obronkov Mrzle gore do Sotle. Premore veliko pestrosti in različnosti." Škof ne skriva, da mu nove naloge ni bilo lahko prevzeti. "Priznam, da mi profesorska služba majčkeno bolj leži kot ta, v katero sedaj vstopam. Očitno se bo ta funkcija, ki jo začenjam, morala malo prilagoditi meni, malo se bom pa jaz moral prilagoditi njej," nasmejano doda.

​Blizu ljudem in duhovnikom, ki potrebujejo očeta

"Tudi škofovska služba se spreminja. Poudarek je veliko bolj na vsebini, na našem originalnem poslanstvu," je nadaljeval. Zato ne bo poskušal biti blizu zgolj ljudem, temveč tudi duhovnikom v škofiji, ki tudi potrebujejo pastirja, očeta. "Potrebujejo prostor razumevanja, prostor, kjer je zmožen dialog, da se skupaj išče smer, vizija. To me še vedno povezuje z mojo profesorsko službo. Moram priznati, da sem bil zelo presenečen, ko sem dobil uradno utemeljitev papeža, zakaj me je izbral in kaj mi polaga na srce, saj je stal pri teh mojih držah ali usmeritvah. Ljubezen do besede, ljubezen do človeka, do formacije. Izpostavljeno je bilo, da sem bil učitelj, da sem se ukvarjal z mladimi, odraščajočimi. In v profesorski službi mi je posebno ta smer, ki se ji reče hermenevtika, torej pristopi odkrivanja resnice, veliko pomenila. Zato nimam strahu ali problemov stopiti v dialog in se pogovarjati, ker sem zelo gotov o tisti najgloblji resnici, ki nas živi. Poti do te najgloblje resnice je pa veliko."

Te poti je sicer sam že kot dijak v Slovenj Gradcu (rojen je v Črni na Koroškem) iskal med sošolci in jim poskušal približati svojo vero. "V okolju, kjer sem živel, večina ljudi ni hodila v cerkev. Ko so se zame začela leta iskanja v srednji šoli, sem imel izredno željo svojim sošolcem povedati tisto, kar čutim. Kako to versko izkušnjo povedati v jeziku, ki ga človek brez verske tradicije lahko razume. To mi je bil velik izziv."

​Pomoč tistim v "prvih frontah"

Kakšne izzive pričakuje v Celju? "Naloga škofa je, da je priča te lepote, ki jo oznanja. Ljubezen in bližina Boga človeku. Za to bom poskušal delati, da bi Cerkev bila vedno bolj transparentna za globlje vrednote. Danes vemo, da beseda zaleže manj, učenje še manj, zaležeta pa zgled in način življenja. Zato je moja prva naloga, da se bolj posvetim prvim oznanjevalcem evangelija, to so moji bratje duhovniki, da se mi najprej začutimo kot zbor, kolektiv, potem pa, da se lahko vedno bolj usmerjamo k bistvu. V pomoč jim bom, da bodo našli načine, besede, kako se približati ljudem. Sam sem sicer poslan ljudem, ampak moram najprej poskrbeti za tiste, ki so v prvih frontah odnosov z vsakdanjim svetom."

Ne glede na to, da še ni dolgo na tem mestu, bo avgusta tradicionalno več menjav duhovnih vodij po župnijah. "Gotovo se vsako delo začne z iskanjem kolektivov, skupin, novih priložnosti. Tudi zato, ker je bil dlje časa škofijski sedež izpraznjen, ni moglo biti veliko kadrovskih odločitev. Mi pa smo v obdobju menjav generacij in je treba starejše duhovnike razbremeniti določenih skrbi in dela, po drugi strani pa dati priložnost mlajšim. Predvsem pa želimo povezati izkušnje starejših ter moč in ideje mlajših, jih združiti. Zato so potrebne razne razporeditve," napoveduje novi škof.