Želim si, da bi se rokodelstvo prenašalo iz roda v rod. Da ne bi bilo toliko plastike. Lepo je, da v trgovino ali na vrt vzameš košaro, razmišlja Zdenka Pulko iz Žetal, ki se je iz vrbovega šibja naučila plesti že v otroštvu. Rokodelcev, ki so se svoje veščine naučili doma, je vse manj, saj so to znanja, ki jih za vsakdanje življenje ne uporabljamo več in jih zato opuščamo. Tako z ljudmi, ki so še izkusili nekdanji način življenja, tonejo v pozabo skodlarstvo, pletarstvo, slamnikarstvo in druge spretnosti naših prednikov. Izdelke, ki nastanejo iz teh znanj, pa izrinjajo cenejši industrijski proizvodi, za katere je potrebno manj dela in časa.
"Na delavnicah se čudijo in bi imeli izdelke, ko slišijo ceno, pa se povlečejo nazaj," opaža Vida Antolinc iz Loga pri Rogatcu, ki iz ličja plete kuhinjske podstavke, predpražnike, copate, torbice in celo japonke. Antolinčeva je prepričana, da bi, če bi ljudje poznali postopek dela, njene izdelke bolj cenili. Za 20-centimetrski podstavek potrebuje šest ur. Že prej sama pridela koruzo, jo ročno nalička in ličkanje skrbno posuši. "Če bi vedeli, da vsako šibo odrežem, kuham in olupim ter se šele nato lotim izdelka ... Največ govorijo tisti, ki ne vedo, kako delo poteka," pravi Pulkova.
Rokodelstvo še ni obrt
Težava nista le podcenjenost izdelkov in neurejen status rokodelcev, temveč tudi nepoznavanje rokodelstva in njegovega pomena za ohranjanje kulturne dediščine. Rokodelstvo se namreč še vedno enači z obrtjo, čeprav so njuni cilji in način dela zelo različni.
Obrtna zbornica Slovenije je skoraj 15 let pripravljala zakon o rokodelstvu, ki pa ni bil sprejet. Zato so se rokodelski centri povezali v Konzorcij rokodelskih centrov Slovenije ter z nekaterimi ministrstvi in nekaterimi predstavniki politike napisali Nacionalno zavezništvo za rokodelstvo. "S podporo zavezništvu je Slovenija v letu kulturne dediščine ozavestila svoj dolg do znanj in veščin prednikov. Rokodelstvo ni več obrtna gospodarska dejavnost, moramo ga začeti pojmovati kot družbeno vrednoto in dejavnost posebnega družbenega pomena, ki se izraža kot javni interes za ohranitev slovenske kulturne identitete in razvoj sodobnih rokodelskih znanj. Če nanj pogledamo s te strani, moramo marsikaj čisto drugače postaviti," izpostavlja vodja konzorcija Ljubica Zgonec Zorko.
Kot kulturniki?
Za ureditev statusa rokodelcev morajo predvsem določiti, kdo rokodelci so, pravijo v konzorciju. Status rokodelcev želijo približati tudi statusom samozaposlenih v kulturi. Tako bi država rokodelcem lahko plačala vsaj minimalne prispevke in bonitete, ki jih prejemajo kulturni delavci.
Varnost združevanja
Do neke mere znanje ohranjajo rokodelski centri, kar pa še zdaleč ni dovolj. Eden od njih deluje v Rogatcu. Na delavnicah z desetimi rokodelci prikazujejo pletarstvo, steklarstvo, lončarstvo, vezenje, polstenje in tkalstvo ter mizarstvo.
"Naš namen ni le predstaviti veščine, ampak tudi zainteresirati ljudi, sploh mlade, da bi se jih naučili. Zato izvajamo delavnice za otroke, šolske skupine ter učne delavnice in tečaje," pravi Gordana Bilušić, vendar priznava, da sami ne morejo narediti veliko več. Združeni v konzorcij pa lahko rokodelci iz različnih centrov sodelujejo, izmenjujejo znanja in izkušnje ter si pomagajo pri promociji in ureditvi svojega pravnega statusa.
Rokodelstvo težko konkurira masovni proizvodnji 21. stoletja
