Rozmari Petek
Prijetna kavarna sredi mesta. V njej polna miza gostov, ki na neki točki vstanejo in se ob zvokih harmonike začno pozibavati v ritmih argentinskega tanga. Ne rabijo veliko prostora; par je tesno privit drug k drugemu, ob tem se plesalka z zaprtimi očmi nasloni na soplesalca in, videti je, odmisli vse, kar se ta trenutek na svetu dogaja. "Kako sem našel tango? Rekel bi, da je tango našel mene, ne obratno," pripoveduje plesalec Robert Ocvirk. "Tango ni le šola plesa, je tudi šola življenja. Prej sem plesal čuda drugih plesov, argentinski tango pa je nekaj posebnega. V njem ni nobenih figur, v bistvu je čista improvizacija. Vsak ples je zato univerzalen, unikaten," opisuje. Tango je začel plesati šele pred dvema letoma, a omejitev pri tangu tako ali tako ni. Morda le ena … "Pri tangu si v direktnem stiku s človekom. Moraš se odpreti do neke meje ter dovoliti drugemu, da pride v tvoj prostor. To včasih ni enostavno, ker smo, sploh Slovenci, precej zaprti. Tango ti da možnost odpiranja. Dejansko pravimo, da se objemamo pri tangu. Objemov pa ni nikoli preveč."
