(FOTO) Naporno zalezovanje filmskih zvezd

Velenjski fotograf Matej Vranič, ki sedaj z družino živi v Mozirju, se je vnovič podpisal pod slovenski dokumentarec o živalih. Pred leti je sam naredil izjemno zanimiv film o pticah, ki živijo v okolici Velenjskega jezera, tokrat pa se je še z nekaterimi drugimi slovenskimi fotografi in snemalci lotil prikaza celovite slike živalstva v Sloveniji. Marsikdo se bo čudil, ko bo izvedel, kdo ponoči prečka kakšno dvorišče, še bolj, ko bo lahko pokukal v intimo divjih vrst. A za to, da se bodo gledalci lahko povsem vživeli v Divjo Slovenijo, kot je naslov filma, so ustvarjalci pretrpeli marsikaj. In jasno, za nobeno muko jim ni niti malo žal.

​Mraz, sneg in komarji

"Nič ni bilo lahko posneti, verjetno najtežje razmere pa so bile v Alpah. Že priti do tja z vso opremo na sebi je bila muka," opisuje mladi fotograf Jure Novak. Na nekatere terene so s sabo na ramenih nosili tudi hiško, težko okoli sto kilogramov (no, le če ni bila prepojena z vodo, sicer je tehtala še več), v kateri so lahko skrito čakali na glavne igralce - živali. "Ob dveh ponoči smo startali iz Trente. Ob 7. uri zjutraj smo bili že tako izmozgani, da nismo upali narediti niti koraka več. Potem snemanje do pete zvečer in nato po temi nazaj v dolino," enega najtežjih terenov opisuje Miran Krapež. Matej Vranič pa se kot enega najhujših spomni na Krakovski gozd. "Včasih si misliš, da je najhuje, kar te lahko doleti, vroč šotor, v katerem več ur prepoten čakaš in točno veš, da boš naslednji dan dobil herpes. Ampak najhujše je, ko te obletava jata komarjev in obadov. V Krakovskem gozdu sem snemal rogače. Že ko sem v avtu pogledal v vzvratno ogledalo, sem videl polno komarjev, ki letajo okoli avta. Ko stopiš iz avta, jih je 50 takoj na tebi. Nisem vedel, da bom prišel v tak pekel. Ker tam moraš ure in ure čakati in snemati, komarji te pikajo, ti pa ne smeš niti trzniti."

​Tveganja za en sam posnetek

Tudi Jure se dobro spomni terena, kjer, v skrbi za lastno varnost in varnost opreme, ni smel ure dolgo niti trzniti. Po Matejevi zaslugi. "Za vsako zgodbo, vsako žival, ki smo jo uprizorili, imamo kaj povedati. Nič ni šlo enostavno, vedno je bil kup problemov. Pri snemanju bobrov sva morala z Juretom improvizirati sto na uro. Z brega ni bilo dobrega pogleda na rokav reke Mure, kjer so bili bobri. Če si hotel imeti pogled naravnost, je bilo treba narediti neko konstrukcijo. Tanke kole sem zapičil v mulj, gor sem dal paleto, jo naslonil na hlod, in če bi preveč migal, bi lahko vse skupaj, z opremo in Juretom vred, padlo. Bilo je kar kritično, sam nisem upal gor, poslal sem Jureta, ker je lažji. Vse to za en sam posnetek," opisuje Matej, Juretu pa je najbolj v spominu ostal mraz: "Bilo je nekaj pod ničlo, a ko si čisto pri miru in nad vodo, ta mraz zelo čutiš."

​Medvedi so plašna bitja

Nikoli se pri delu niso čutili ogroženih zaradi živali, pa četudi so se Juretu ob snemanju volkov tresle roke. "Nisem se ga bal, vendar ga še nikoli nisem videl zunaj živalskega vrta. Zato sem bil, ko sem gledal tistega volka, vzhičen in sem se od tega tresel. Od navdušenja, ne od strahu. Nisem se mogel stabilizirati, temu primerni so bili kadri," se zasmeje Jure. Vzhičen je bil tudi zato, ker sta z Matejem imela zelo veliko srečo, da sta ga skoraj takoj, ko sta se skrila v hiško, že opazila. "Ker volk je ena najbolj nedružabnih živali. Najtežje ga je opaziti v naravi. Imela sva izjemno srečo," doda Matej. Podobno zelo plašen je tudi medved. "Ko sem pregledoval posnetke medveda, ki sva jih naredila iz hiške, sem šele na velikem ekranu videl, da ga nismo preslepili - z enim očesom je kar naprej pogledoval naravnost v hiško. Ker medvedi so zelo plašni. To, kar eni govorijo, kakšni da so medvedi in da bodo vsakega pohrustali, ne drži. Enkrat, se spomnim, je na hiško padel žir in je streha zadonela. Ko je medved to slišal, se ves dan ni upal vrniti," opiše Matej.

​Jazbeci niso želeli biti filmske zvezde

Zelo zahtevno je bilo tudi snemanje jazbecev, opisuje Miran Krapež. "S tistim, od katerega sem največ pričakoval in zaradi katerega sem najbolj s ponosom trdil, da bom jaz to naredil, sem imel največ težav. Z jazbecem. Je pa res, da mi je ljuba žival in sem še vedno reden gost pri njem. Nisem pa naredil zgodbe, kakršno sem si v svojem scenariju izrisal. Malo sem zato razočaran. Ker leta pred tem sem užival z njimi." "Vse dokler jih ni snemal, ampak le fotografiral, so mu prav pozirali," je dodal Matej, "sedaj pa kot da so prebrali scenarij in so delali ravno obratno. Zelo nepredvidljiva žival je. Morda so mi ravno zato tako všeč. Ampak nekaj smo vseeno spravili skupaj," poudari Miran.

​Vztrajnosti in časa ne sme primanjkovati

Mnogim bi se že samo večurno čakanje na živali zdelo čisto dovolj veliko mučenje. "Čakaš in čakaš in mine cel dan - pogosto brez hrane -, pa včasih nimaš kaj pokazati. Spet moraš naslednjič ponoviti vajo," opiše Matej. "Če nisi malo entuziasta, če nisi malo zmešan, tega ne moreš delati. Meni ni problem osem ur v šotoru sedeti in čakati, če bo kaj mimo prišlo. Če ne pride, pa pridem naslednji dan. Če nisi tak karakter, potem tega ne boš delal," pravi Miran. "V tem moraš uživati, ne da si jezen, če predolgo čakaš. Sploh če potem nič ne dobiš. To nikoli ni ziher. Pač moraš iti, in če je, je fajn, če ni, pač ni," je dodal Jure. "Kot pravimo, živali so igralci, ki se do skrajnosti trudijo, da ne sodelujejo. Bežijo od tebe in jih po več dni ni nazaj, scenarija si pa nikoli ne preberejo," zaključi Matej. Kljub vsem mukam so slovenski fotografi in snemalci, med katerimi so poleg sogovornikov še Borut Furlan, Ciril Mlinar - Cic, Rožle Bregar in Arne Hodalič, skupaj posneli 83-minutni film, ki bo prvič predvajan 28. avgusta v Arboretumu Volčji Potok. Priznanje, da je odličen, čeravno je narejen s precej bolj skromnimi sredstvi, kot to počnejo v tujini, pa je prejel že s tem, ko so ga kot prvi slovenski film uvrstili na prestižni mednarodni festival Wildlife Conservation Film Festival, ki bo oktobra v New Yorku.