KIV ob uspešni gradnji Toplarne Celje shiral zaradi podkupnin?

Vransko podjetje KIV je bilo včasih sinonim za hitro rastoče tehnološko podjetje. Na domačih tleh je zaslovelo z izgradnjo celjske Toplarne, projekta, ki zavoljo slovenskih težav s komunalnim blatom ponovno pridobiva pomen. Otvoritev Toplarne je bila leta 2008, le nekaj let kasneje je podjetje KIV padlo na kolena.

Od druge polovice leta 2012 do stečaja konec aprila 2013 so bili delavci več ali manj brez plač. Med razlogi, da je podjetje zabredlo tako daleč, se je omenjalo vse mogoče - od prelivov denarja na tuje račune v tujini do tega, da naj bi podjetje s poslom Toplarne imelo celo izgubo. Resnica, ki počasi in posredno prihaja na dan, nakazuje, da so bile vse govorice pravzaprav precej točne.

Pol milijona za podkupnine?

Na celjskem sodišču namreč poteka kazenski postopek zoper nekdanjega direktorja KIV Iva Krečo in Cirila Vedlina, pomočnika direktorja KIV v času gradnje Toplarne oziroma takratnega direktorja KIV inženiringa, hčerinskega podjetja KIV, ki so ga leta 2010 do 2011 znova združili z matično družbo, Vedlin pa je odšel v pokoj. Med soobtoženimi je še poslovnež Viljem Štifter, ki se je na zatožni klopi znašel zato, ker je bil zastopnik podjetja z računom v avstrijskem Celovcu, na katerega so z Vranskega romala plačila fiktivnih računov.

Teh ni bilo malo. V dobrem letu, od oktobra 2007 do decembra 2008, se je na računu nabralo za skoraj 600 tisoč evrov. Do podatka se je sodišče dokopalo tako, da je za vpogled zaprosilo državno tožilstvo v Celovcu (mimogrede, v Avstriji je za tako dejanje zagrožena kazen deset let zapora). Tako so ugotovili, da so na podlagi 13 fiktivnih računov za dela, ki jih Štifterjevo podjetje nikoli ni opravilo, iz KIV inženiringa na celovški račun nakazali 593 tisoč evrov. Še drugače - za toliko denarja je bilo oškodovano podjetje z Vranskega, ki kmalu zatem ni imelo več niti dovolj denarja za izplačila plač delavcem.

Časovnica nakazuje, da so se plačila izvajala v času, ko je KIV kot glavni dobavitelj opreme sodeloval pri projektu celjske Toplarne. Šlo naj bi za okoli 25 milijonov evrov vreden projekt, računa namreč v podjetju za časa delovanja KIV ni bilo najti. "Pogodbe nismo nikoli dobili," je med drugim na zaslišanju v okviru preiskave povedal Teodor Mirnik, tedanji vodja projektive in konstrukcije, ki je takrat prvič slišal za ime podjetja iz Celovca. Kot je sam še povedal na zaslišanju, ki so ga tokrat le prebrali, so sicer v projektu Toplarna sodelovali z drugimi izvajalci, a večinoma domačimi. Le eno podjetje je bilo angleško, se je spomnil, in sicer so preko njega dobavljali filtre, ki pa so se izkazali za napačne. Obenem je omenjal račun za neko posredništvo pri nakupu filtra, čeravno so ga kupovali direktno.

Modus operandi gradnje

Posredno pa je omenjeno sojenje prineslo še nekatera nova razkritja, ki nakazujejo modus operandi gradnje vrednejših tehnoloških in energetskih objektov. V projekt Toplarne je bilo vključeno tudi vplivno celjsko podjetje, ki je poznano predvsem kot dobavitelj medicinske opreme. Ker naj bi na zaslišanju vdova nekdanjega direktorja tega podjetja dejala, da njen mož nikoli ni posloval z gotovino, je Ivo Kreča vztrajal pri dopolnitvi svojega zagovora tako, da je razkril, kako je njen mož dejansko posloval.

Opisal je, kako je vse, ki so sodelovali pri projektu Toplarna, njen mož povabil na svojo jahto, ki jo je imel na Jadranskem morju. Tam jim je razložil, da je jahto kupil z gotovino in da tudi vse avte kupuje izključno z gotovino. Razkril naj bi jim še, kako sam sklepa posle. Ko se je pogajal za ceno posla in ko je videl, da so že blizu dogovora, je iz aktovke vzel gotovino in na ta način poslovnega partnerja prepričal v "boljšo ceno". Kreča je povedal še, da naj bi tudi sami, konkretno njegova računovodkinja, temu lobistu izplačali večjo vsoto v gotovini. Kot bančno garancijo. In v tem, je dodal, sam ni videl nič spornega. Saj, kot je dodal, bi sicer lahko določeno dokumentacijo vmes že sam odtujil in uničil, tako pa je na prošnjo državnega tožilstva stečajni upravitelj našel vse račune, s katerimi so bila sredstva prenesena na celovški račun.

Zaključek sojenja bo predvidoma decembra, saj se mora sodišče prej izjasniti o začasni odredbi, s katero hoče državno tožilstvo zavarovati Štifterjevo nepremičnino, ki je bila medtem prepisana na njegovega sina. To je praktično edino premoženje, za katerega lahko tožilstvo sploh vlaga začasno odredbo. Predvsem Kreča je uradno že nekaj časa brez premoženja, saj je kmalu po stečaju KIV razglasil osebni stečaj.

Čudnih poslovnih potez, ki so v času potopa vranskega KIV prihajale na dan, je bilo še veliko. Navsezadnje so v zadnjih izdihljajih podjetja upniki lomastili po podjetju, lomastili so tudi na hitro in za kratek čas nastavljeni direktorji. Nekaj peripetij je dočakalo epilog na sodišču, nekaj (še) ne. Končni izkupiček pa je, da je dobro podjetje zaradi malverzacij končalo v stečaju, na njegovem mestu pa je zrasel zgolj avtoodpad.