Danes je svetovni dan boja proti bolečinam. Skoraj simbolično je ravno na ta dan, ki je posvečen opominjanju javnosti, kako pomembno je lajšati bolečine, celjska bolnišnica priznala, da so v petek popoldan štiri leta starega dečka s hudimi bolečinami res predolgo pustili pred vrati bolnišnice. Sicer njegovih bolečin niso preveč poudarjali, čeprav vsak iz izkušenj ve, kako že majhna opeklina na mezincu boli kot vrag. Bolj so zagovarjali, da je bilo samo zdravljenje izvedeno korektno.
O tem v opisanem primeru nihče ni dvomil. Je pa marsikdo podvomil o zdravi pameti. O tem, kam smo sedaj, ker se bojimo že črke c od covida, prišli. Vse postopke nam urejajo predpisi. Ki sicer v tem primeru celo niso zatajili. Zdravstveno ministrstvo je jasno zapisalo, da med izjeme, ko preverjanje pogoja PCT ni nujno, sodijo nujna stanja in otroci do 15. leta starosti. So pa s preverjanji in drugimi vzvodi stanje pripeljali že do skrajnih mej vzdržnega. Kaj narediti, če nekdo kihne ob vstopu? Kaj, če, bog ne daj, zakašlja? Kje piše, da ga moram opomniti, če nosi masko pod nosom (mimogrede, veliko jih tako hlača mimo zdravstvenega osebja)? Kaj, če se zlaže pri izpolnjevanju dokumentov in med resne bolnike prinese covid?
Po tej plati reakcijo dežurnega zdravnika, ki je tisti dan morda videl že veliko hudih primerov in jim pomagal, lahko razumemo. Starši so pri vhodu priznali, da fantič kašlja, zato so mu zazvonili vsi alarmi. Če bi vsaj videl, kako malček trpi, bi najbrž spremenil mnenje. A naš ljubi sistem, ki ne dopušča, da bi o nujnosti primera sodil zdravnik sam, temveč je vse breme odločitve na ramenih utrujenih medicinskih sester, je bil že večkrat generator anomalij. Celo takšnih, ki so se žal tragično končale, če spomnimo le na celjski primer moškega, ki je moral po napotnico v sosednji zdravstveni dom, med potjo tja pa umrl.
Njegova smrt, ki je svojcem povzročila veliko bolečino, je botrovala sistemskim spremembam - od leta 2007 nikogar več niso pred vrati celjske bolnišnice terjali za napotnico. Pa četudi je zgolj kihal (to so bili še predcovidni časi). Odslej nobenega malčka, vsaj tako obljubljajo, ne bodo pustili zunaj na hladnem. V avtu. Z nogo v mrzli vodi. Pa četudi bo kašljal. Mali štiriletnik je to izboril vsem naslednjim pomoči potrebnim. A je svoje poslanstvo drago plačal - z neznosnimi bolečinami, ki se zdravniku, ki otroka takrat niti videl ni, niso zdele pretirane, očetu in materi pa so parale srce. Zato njegov oče vztraja, da opravičila bolnišnice ne sprejema. Pa četudi je bil njegov prvi cilj, ko nam je zgodbo razkril, ravno ta, da se vsaj drugim ne bi zgodilo podobno.
Očitno bi potrebovali še nekaj "prostovoljcev", ki bi, denimo, s svojo bolečino presekali sistem in bi končno lahko tudi bolni prišli do svojih osebnih zdravnikov. Kot nekoč. Da razbijejo "sodoben" protokol, ko moraš zdravnika najprej poklicati, da te pošlje na testiranje - ki je naslednji dan! Še dan kasneje, ko pridejo rezultati, pa lahko potrkaš pri zdravniku (če bo še imel prost termin). Medtem se ti stanje bodisi izboljša bodisi končaš na - urgenci.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
