Štirinajstletna Jona Žumer je lani prvega februarja morala na rutinsko operacijo srca. Rodila se je s kombinacijo srčnih anomalij, ki pa je niso ovirale. Živela je kot njeni vrstniki. Poseg lanskega februarja je bil pričakovan, med operacijo pa je utrpela možgansko kap, ki ji je pustila trajne posledice. "Ne najdem besed, ki bi opisale, kakšen šok je bila ta novica," se spominja Jonina mama Vesna Križan. Napovedi zdravnikov so bile slabe. Dejali so, da bo deklica le še vegetirala ali pa se bo borila s cerebralno paralizo.
Vsem se je življenje spremenilo
Jona in člani njene družine so se kljub temu odločili, da se bodo borili in skušali doseči vsaj majhen napredek. "Nikoli nismo obupali nad Jono. Vedno sem ji brala in govorila z njo ter pred njo nikoli nisem jokala," se dni v bolnišnici spominja Jonina mama. Približno mesec dni po operaciji je Jona skupaj z mamo odšla v Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča. Začetek ni bil lahek. Jona ni mogla sama jesti in se premikati ter se je težko sprijaznila s potjo, na kateri se je znašla, se spominja njena mama. Potem pa se je Jonino stanje z veliko truda počasi, z majhnimi koraki, začelo izboljševati.
"Prva majhna zmaga je bila, da je Jona sploh začutila bolečino. Potem, da nas je prepoznala in videla, da smo ob njej. Pa ko je za nekaj sekund sedela. Ko je prvič sedla na voziček. Pa seveda, ko se je postavila na noge," majhne, a pomembne prelomnice Joninega okrevanja našteva mama, ki je bila s hčerjo v inštitutu Soča deset mesecev. NajvečjiJonin napredek so opazili, ko se je v Sočo vrnila po kratkem obisku doma, poudarja oče Aljoša Žumer.
Leto dni po rutinski operaciji, ki je njej in njeni družini življenje postavila na glavo, se skuša Jona čim bolj približati življenju vrstnikov
Februarja zopet v šolo
Zgodba Jonine družine se je dotaknila vseh v Rogaški Slatini. Mame nekaterih učencev I. Osnovne šole Rogaška Slatina, ki jo je Jona obiskovala, ter njena takratna razredničarka in slatinski Lions klub so se odločili pomagati Joni in njenim staršem. "Težko je videti otroka, ki je pred mesecem dni sedel v šoli, potem pa niti roke ne more premakniti," pravi razredničarka Janja Androić. Na dobrodelnem koncertu, ki so ga organizirali za Jono, so zbrali 8665 evrov. Posamezniki in podjetniki iz Rogaške Slatine so prispevali še 11.819 evrov. Z denarjem so pomagali doplačati hrano, ki jo je Jona potrebovala za hranjenje preko stome, in nekatera zdravila ter plenice (zdravstvo krije le tri na dan). Predvsem pa so Joni omogočili prepotrebne dodatne terapije, ki so samoplačniške.
Odpovedovanja in trud so se obrestovali. Staršev ne zmedejo niti napovedi zdravnikov, ki glede Jonine prihodnosti in njenega srca še niso usklajene. Jona sicer še potrebuje malo pomoči pri oblačenju in tudi pri prhanju in opravilih. Po stanovanju hodi samostojno, čeprav še nekoliko lovi ravnotežje. Želi si, da bi nekega dne zopet tekla. "Zavedamo se, da ne bo takšna, kot je bila prej. A gremo pozitivno naprej," pravi Jonina mama Vesna Križan. Zdaj čakajo na dokumente, ki bodo Joni omogočili spremljevalca. Z njim se bo lahko vrnila v šolske klopi. Med svoje sošolce ne bo mogla, februarja bo vstopila v šolo s prilagojenim programom. A nič zato, pravi mama. "Jona po kapi ni vedela, da so hlače oblačilo in kapa pokrivalo. Nismo vedeli, ali bo njeno nadaljnje šolanje sploh mogoče. Nato pa se ji je naenkrat odprlo," pripoveduje. Dokler Jona ne prejme vse dokumentacije, telovadi, bere in računa doma. Nato se bo, leto dni po rutinski operaciji, ki ji je življenje postavila na glavo, skušala zopet čim bolj približati življenju vrstnikov.
