Rozmari Petek
Na enem najbolj oddaljenih predelov šentjurske občine, v kraju, ki šteje manj kot 400 ljudi, so iznašli unikaten način podajanja lokalne kulturne dediščine najmlajšim. Nimajo sprevodov, v katerih obiskovalcem prikazujejo stare običaje. Tam stari običaji zaživijo. Ne poveličujejo floskul o medgeneracijskem druženju. Tam jih udejanjajo. Kako? Da se na lep jesenski dan zberejo vsi, otroci in upokojenci, in skupaj delajo vse tako kot včasih.
Praznik za kraj
"To je res praznik za Planino. Res se mi zdi fajn, da se družimo, delamo različne stvari, na primer žagamo pa kakšno ljudsko zapojemo, na primer Pri farni cerkvici. Res je perfektno, da ohranjamo ljudske običaje pa ljudsko pesem, ne kakih angleških, temveč da smo zavedni Slovenci," dogodek, ki so ga poimenovali Tetka Jesen, opiše sedmošolec Ožbej. Z njim se strinja tudi mladi Lovro. "Smo ena redkih šol, ki da nekaj na stare običaje. Meni se zdi to zelo dobro."
Sodelovanje med šolo in vrtcem ter upokojenci je postalo stalnica
Mesec priprav
Priprave na dogodek običajno stečejo mesec prej. "Nas upokojencev je okoli 35. Skličemo sestanek, razdelimo delo in to je to. Vse steče, ker so ljudje res pripravljeni to početi," opiše Kovač. "Po desetih letih je delo postalo že tako utečeno, da pravzaprav veliko dogovarjanja med nami sploh ni potrebnega. Največ dogovora je tako le glede vremena, ker želimo imeti lepo vreme. Vse drugo teče gladko," doda Urška Tisel. Nekoliko več dogovora je potrebnega tudi, ko po zgledu starejših ljudskih godcev Slamjekov svoj sestav postavljajo še Mladi Slamjeki. "V tem podmladku je gneča, vsi želijo biti člani, zato učence v tej skupini večkrat zamenjamo," pravi Tislova.
