Kustosinja razstave Urška Repar je povedala, da žensk niso omejevali, kakšno gradivo si želijo za razstavo. Preko medijev se je razširila vest o ideji za razstavo, kar je prineslo zelo lep odziv, prišli so zelo raznoliki predmeti. Nekatere ženske so imele težavo, ker so težko ovrednotile, kaj lahko štejemo pod muzejski predmet. "To se mi zdi zanimivo vprašanje. Predmete, ki jih umestimo v naše razstave, postavljamo na neki piedestal. Težko iz našega vsakdana izločimo nekaj, v čemer bi videli pomen. V resnici gre za vsakdanje predmete, ki jih skozi neko zgodbo postavimo v kontekst. Pri tej razstavi je šlo tudi za to, da so to raznoliki predmeti, ki imajo eno skupno vsebino. To je ta izkušnja, čas korone. In da so jih izbrale ženske, kar so imele doma, kar so uporabljale v tem času," je pojasnila Urška Repar.
Zanimiva je tudi razdelitev gradiva razstave. En del predstavlja prosti čas, ko so se ženske lahko ukvarjale z zanimanji, za katera prej ni bilo časa. Veliko so hodile, meditirale, kuhale. Na drugi strani pa en sklop gradiva priča o drugačnih naporih, obremenitvah, delu od doma, o soočenju z izgubo bližnjega zaradi virusa, o stiskah, tesnobi, preobremenjenosti ...
Cimetove rolice in skupna kosila
Svoj del k razstavi je prispevala tudi Maja Ženko, 31-letna doktorica okoljskih znanosti in tehnologije, ki s partnerjem živi v Celju v isti stavbi kot njegovi starši, s katerimi so skupaj preživeli čas epidemije. Maja je na facebook strani muzeja zasledila idejo za razstavo: "Takoj sem vedela, da bom nekaj prispevala, najprej tudi zato, ker sem mislila, da ne bo velikega odziva. Mislim pa, da je treba takšne ideje podpreti. V zadnjem času je malo več poudarka, kako moški pišejo zgodovino držav in mest. Dobro je, da se poudari ženske, ki živijo med nami, ki imamo ravno tako pomembno vlogo v življenju mest. Sem pa razmišljala, kaj bi prispevala, ker me ni zaznamoval samo en predmet." Tako je za razstavo poslala fotografijo cimetovih rolic, saj je peka najbolj predstavljala predvsem čas prvega vala epidemije.
Sama že ves čas dela od doma, marca lani sta doma ostala tudi njen partner in tast. Tako so prvič preživeli več časa skupaj: "Nismo hodili v pekarno, poskusili smo manj hoditi v trgovino, zato sva začeli s taščo več peči. Preizkusila sem se v peki nekaterih stvari, ki se jih sicer ne bi lotila, na primer peciva iz kvašenega testa. To se mi je zdelo prej nekaj težkega. V tem času sem začela peči tudi kruh." To ohranja še danes.
Kljub težkim razmeram ima na prvo karanteno lepe spomine: "Dolgo časa nismo poznali nikogar, ki bi bil okužen, imel težje znake bolezni. S partnerjem, ki sicer dela v Ljubljani in sva se drugače videla samo zvečer, sva preživela več časa skupaj. Lahko sva skupaj pojedla obroke, več smo se družili z njegovimi starši. To je bil lep čas, ko sva popoldan hodila na sprehode, več smo se pogovarjali. To je bil tudi čas, ko smo lahko premislili o našem odnosu do potrošništva in tudi o tem, kaj si želiva v življenju. Je res služba tako pomembna, da bi večino časa preživela tam in žrtvovala skupen čas?"
Razstava Biti ženska v času korone je do nadaljnjega dostopna na spletni strani muzeja
Za Majo ni bilo velike spremembe v načinu dela in nima otrok, zato se zaveda, da je bila mogoče v privilegiranem položaju. Kot rezultat drugačnega časa je ostala sprememba miselnosti glede potrošništva: "Že prej sem zaradi poklica veliko razmišljala o obremenitvi našega načina življenja za okolje. Pozorna sva na to, koliko smeti proizvedeva, koliko plastike porabiva. Mogoče bolj intenzivno razmišljava, kakšne so možnosti, da bi oba delala od doma in bolj kvalitetno preživela svoj prosti čas."
Del večjega projekta
Ideja za razstavo je izhajala po eni strani iz tega, da upoštevajo te posebne razmere, v katerih smo se znašli. Kako so te vplivale na ženske, kako so preživele ta čas v primerjavi s časom prej ali tudi v primerjavi z moškimi. "Po drugi strani pa, da se spomnimo, da predmeti v muzejih niso spolno nevtralni, da so to predmeti, ki so jih uporabljali moški in so jih tudi zaznamovali. Skozi njih pripovedujejo neko drugo perspektivo, drugo zgodbo, kot če izpostavimo predmete žensk," je povedala kustosinja.
Razstava je del večjega projekta Ženske stopinjiCE. Želijo se ukvarjati z vlogo žensk v družbi v 20. stoletju. Predvsem pa si želijo biti zelo aktualni, kot je povedala Urška Repar: "Spremljamo družbena dogajanja, različna gibanja, iniciative, tudi za pravice žensk, enakopravnejši položaj. Gre za temo, ki je aktualna zagotovo že več kot stoletje, ne samo v zadnjih letih. Hkrati pa je to področje, ki bo vedno aktualno. Mislim, da še dolgo ne bo zmanjkalo motivov, razlogov za ta boj."
Poleg razstave bodo pripravili tematske sprehode skozi mesto Celje, pri čemer bodo izpostavili življenje žensk preko zgodb nekaj zanimivih posameznic. Fokus bo na prvi polovici 20. stoletja. "Načrtujemo še nekaj drugih dejavnosti, ki pa so zdaj povezane z ukrepi. Želeli bi si izvesti pogovorne večere, pripravljamo tudi tematsko vodstvo po naši stalni razstavi, ki bo bolj osredotočeno na žensko perspektivo. Cilj celotnega projekta Ženske stopinjiCE je, da v prihodnjem letu pripravimo eno večjo osrednjo občasno razstavo na to temo," je pojasnila kustosinja. Dodala je, da je fokus sicer na lokalni ravni, želijo pa si, da bi šlo za družbeno angažirano razstavo s tematiko, ki sega izven meja regije.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
