Ježovnikovi iz Olimja so prav posebne vrste deloholiki - vedno nasmejani, odprti in polni novih idej. Njihov sosed je nihče drug kot gospodarski minister Zdravko Počivalšek, ki ve o sosedih povedati le dobre stvari. "Spet imamo pred sabo eno noro Borutovo idejo. A ko rečem nor, to mislim v pozitivnem smislu, ker se danes nekaj spomni, jutri zida, pojutrišnjem pa že odpira nove zgodbe. Niti približno ne dvomim, da bo že pojutrišnjem imel v načrtu neko novo idejo," je minuli teden dejal ob otvoritvi zadnje od novih idej družine - posebnega objekta, v katerega so prefinjeno stkali tako ves svoj proizvodni proces (sušenja salam, izdelave marmelad, lesenih izdelkov ...) kot tudi turizem. Od tod tudi ime Proizvodno-turistični center, ki ga največkrat naslavljajo (razmeram primerno ali ne) le s kratico PTC.
Brez zapletov ni šlo
Vendar jim pri zadnjem podvigu še zdaleč ni šlo vse gladko in hitro. "Dve leti in pol smo stvar gradili. Bi bila končana že prej, po prvotnem planu bi bila otvoritev leta 2019, a nam je voda zlomila že postavljeni objekt in projekt podražila za 430 tisoč evrov," razlaga glavni človek Jelenovega grebena Borut Ježovnik. Voda, ki je leta 2019 zaradi obilice padavin napolnila vodni rezervoar pod Olimsko goro, je njihov objekt dvignila v zrak.
V načrtu prestižen hotel
Sedaj imajo 44 ležišč in ustvarijo okoli osem tisoč prenočitev. "V roku dveh let bi radi dokončali butični hotel, vreden od šest do sedem milijonov evrov, ki bo imel na več kot pet tisoč kvadratnih metrih le 70 ležišč. Najverjetneje bo petzvezdični, ker moramo iti korak naprej, le v tem je prihodnost," napoveduje Borut Ježovnik
"Skorajda vse smo morali porušiti, streho, elektriko, talno gretje smo morali dati stran in začeti vse znova. Če bi imel v tistem času evro kredita, bi obupal. Tako pa smo s pomočjo najboljših geomehanikov objekt rešili tako, da sedaj s 16 črpalkami uravnovešamo nivo vode." Ob tem pohvali slovenski podjetniški sklad, ki je k 2,5 milijona evrov veliki naložbi dodal 650 tisoč evrov, kot tudi, da je prolongiral črpanje posojila. "Prosili smo jih, da če mi ne bomo mogli zaustaviti gore, teh sredstev ne počrpamo. Šli so nam naproti in nam prolongirali sredstva za leto dni. Moram reči, da so nam zelo prav prišla, ker po koroni ni bilo denarja," pravi Ježovnik.
Vse prodajo turistom
V novem objektu se družini, ki že desetletja slovi po svoji restavraciji, velnesu, vinoteki, sobah in apartmajih ter - jasno - jelenih, ki prosto tekajo po posestvu, pridružujejo še nekatere druge dejavnosti, ki so jih sicer že sedaj počeli, a manj vidno. V prostor so umestili zorilnico, žganjekuho, konzervirnico, lesni studio, laserski studio, aranžirnico, proizvodnjo keramike, polnilnico sokov, proizvodnjo jelenovih salam in degustacijsko sobo ter trgovino.
"Mi smo vsa leta našo kmetijo gradili na tem, da gostom ponudimo nekaj več. In smo začeli najprej s kuhanjem marmelad. No, še prej so bili destilati, ki so jih kuhali že moji dedek, pradedek ..." se nasmeje sogovornik, ki letno pogosti okoli 140 tisoč gostov. "Ko imaš enkrat takšno število gostov, ti ni treba nikamor več drugam ponujati izdelke. Gostje pridejo domov, in če je artikel dober, ga lahko tudi prodaš. Mi mu dodamo svoj aranžerski pridih, kvaliteto, in ko vse to zapakiramo in cenovno pravilno ovrednotimo, je uspeh skoraj zagotovljen."
Prve jelene so dobili z Brionov
Družinska podjetniška zgodba, ki je marsikomu navdih, se je začela pisati leta 1989, ko so z Brionov pripeljali prve jelene. Idejo, da bi na kmetiji redili jelene, sta Borutov oče in mati videla na Nizozemskem. "Potem smo si skupaj šli ogledat jelene na Konjiško goro, v firmo Gozdič, s katero še danes zelo dobro poslujemo. Tako smo najprej naselili jelene, potem začeli z gostinstvom, nato pa se je vse samo še širilo. Kolikor smo imeli denarja, toliko smo širili - in to je to." In tako tudi bo, napoveduje, saj mu v glavi zori že nov projekt.
Ježovnik že danes delo daje skoraj 60 ljudem. "Vsi so domačini iz radiusa od 20 do 25 kilometrov." V delo so vpeti tudi vsi domači, od žene, ki tako ali tako podpira tri vogale, do vseh treh hčera; nekatere so v delo vpele tudi svoje partnerje. "Upam, da bodo vsi počasi prišli sem in to prevzeli. Ker moje čevlje bo zelo težko obuti. Imamo pa na srečo res same dobre delavce, odlične študente in ljudi, s katerimi nas ni strah razvoja," še dodaja Borut Ježovnik.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
